Saj vem, zopet objavljam zapise, kot da na Novi Zelandiji cele dneve le uživamo. Priznam, za vikende si vsekakor damo duška, kljub vsemu pa je potrebno čez teden trdo delati. Na žalost na socialnih omrežjih večinoma spremljamo le “vesele” trenutke živjenja in kar lahko realno sliko povsem izkrivi.

No, pa nazaj k podaljšanim vikendom :). Ne pomnim, kateri vikend sem na zadnje preživel doma. Verjetno oktobra ali novembra. Ne utegnem si niti prati perilo ali skuhati tople večerje/kosila odkar so dnevi daljši. Nemalokrat se vrnem domov po 11. uri zvečer. Z vikenda prav tako po navadi pridem še bolj utrujen, namesto da bi se spočil. Zadnja dva vikenda smo preživeli v Raglanu, kamor nas je ponesla obetajoča napoved valov. Prvi podaljšan vikend sta se nam pridružila še dva Slovenca, ki sta bila na obisku iz Avstralije. Obenem je zanimivo videti kako Slovenci, ki sicer sploh nimamo valov na naši obali, nemalokrat polovimo največ valov v vodi. Sicer je bil Raglan tisti vikend povsem raven in smo se zato vsak dan odpeljali 20km južneje do plaže Ruapuke. Ozka cesta polna norečih domačinov, ki vozijo rally po makadamski poti, s čudovitimi razgledi na poti.

Naslednji vikend so bili pogoji nekoliko boljši. Kako hitro lahko rastejo valovi pove dejstvo, da je bila obala v soboto ob 11-ih dopoldne povsem mirna, medtem ko so se ob štirih popoldne lomili že 4-metrski valovi. Želela sva si vsak le en val in celo desko na koncu. No, končalo se je s tremi ujetimi valovi, porezanimi nogami in pa luknjami v deski. Kljub vsemu še vedno vredno! Da je mera dodobra zvrhana sem oba vikenda po neumnosti izgubil smernike. In ja, kupovanje novih ni ravno poceni špas. Do naslednjič!