Vsaj za tiste, ki nimajo pravega stika z mano oz. ne živijo v moji neposredni bližini. Socialna omrežja dajo povsem napačno predstavo… Namreč večkrat dobim sporočila “Living the dream…”, “I hate you…”, “Kaj bi dal, da bi bil tam” vendar pa je to le košček celotne slike. Za vikende me praktično res ni nikoli doma, ker bi se mi verjetno malo zmešalo. V bistvu pa malo kdo ve, koliko časa moram sicer posvečati službi in kaj vse potegne to za sabo. 5 dni v tednu (včasih 6) preživim v pisarni ali na terenu, povsem enako kot bi to moral početi doma. Dela je vrh glave. V dosedanjih dveh letih in pol redne zaposlitve sem imel le dva tedna občutek, da lahko nekoliko lažje diham. Vse ostalo je bilo “under the gun” in nenehno lovljenje rokov.

Pridejo dnevi ko sem ob 6.30 zjutraj na gradbišču 1000km stran, delam do devetih zvečer in me nato čaka še letalo domov. Naslednji dan sem seveda zopet v službi. Tega preko socialnih omrežij seveda ni moč občutiti. Nič nenavadnega, da vsake toliko časa malo pregoriš. Psihično se precej bolj iztrošiš kot fizično. Verjetno precej tudi na račun, ker si stvari preveč ženem k srcu in se mi po domače premalo j**e za določene stvari. Kiwiji so precej navajeni zamujati obljubljene roke tudi po več mesecev, jaz pa tega žal ne morem prenesti. Gradbeništvo je tudi ena izmed tistih prijetnih panog, kjer je kazanje s prstom na druge tradicionalni šport. Krivde se po navadi še najraje vali na osebje, ki ga tam že zdavnaj ni več. Reševanje urgentnih problemov z gradbišč in izvajanje podpore zna biti tudi precej stresno. Še posebej v primeru, ko je osebje na gradbišču slabše izobraženo in kjer končni izdelek ni niti malo podoben načrtu. Delavcu iz bivše Juge lahko marsikaj razložiš “po naše”, medtem ko filipinsko žal ne znam govoriti. Pasukan in labasan… That’s it! Čas, živci in finance, ki jih porabiš za odpravo napak marsikdaj presežejo začetno izvedbo del.

Ob vsem skupaj imaš dneve, ko ti vsak nov neprebran mail predstavlja ekstremen napor. Zvečer od utrujenosti padeš v posteljo nakar se še dve uri premetavaš in razmišljaš samo o neodgovorjenih mailih/projektih/taskih, ki jih moraš dokončati. Z mislimi si sam sebi največji sovražnik in ko pomisliš, koliko imaš naslednji dan za postoriti, ti dobesedno vzame sapo. Težko pojasniti če še niste izkusili. Na drugi strani se tolažim, da bi lahko bilo huje, če bi se moral obremenjevati kako finančno priti skozi mesec. To je ta slika socialnih omrežij, ki predstavlja več kot 70% mojega časa! Ta zapis ni namenjen jamranju temveč le prikazu izkrivljene slike socialnih omrežij, da se na drugem koncu ne cedita le med in mleko. Prispevke, ki jih objavljam na Instagramu in Twitter profilu, je zato potrebno jemati z dobro mero rezerve. Srfanje je le neke vrste moja meditacija, da pozabim vsakdanje maile ter predstavlja fizični in psihični pobeg od vsakdanjika. Že samo sedenje v vodi čakajoč na val pomirja. No razen v Avstraliji, kjer ti misli nenehno uhajajo k podvodnemu ekosistemu. Tekom pisanja zapisa sem izvedel, da so ravno taisti dan le nekaj ur prej na sosednji plaži opazili morskega psa. Podaljšan vikend v Oz na naslovni sliki je bil še vedno epski!

Nemalokrat se zgodi, da sem po koncu vikenda fizično sicer še bolj utrujen… vendar je to tista prijetna utrujenost. Ne predstavljam si, kako bi preživel vsako leto brez dveh enomesečnih dopustov. Samo še 93 dni do naslednjega večjega oddiha!

p.s.: Naslov je namerno provokativen. Še vedno obožujem kar delam in ogromno je stvari, ki mi predstavlja izziv!