Kot pravi znani šentjernejski rek »en grida na murje drug pa na murje«. Kljub temu da letošnja zima v Aucklandu na kaže zob in temperature niso pretirane nizke, večina Evropejcev pozimi vseeno pobegne na severno poloblo, kjer so letnemu času tam prijetnejše temperature. Zima v Aucklandu je vremensko precej barvita. Od lepih sončnih dni s temperaturami do 18°C pa do muhastega vremena, kjer se ob povsem jasnem nebu konkretno vlije tudi 20-krat na dan. Zato povsem razumem ostale slovenske prijatelje, ki se trenutno mudijo doma. Tudi z mano ni nič drugače. Pred dobrim mesecem je bila morala povsem na psu, zato sem na vrat na nos odločil kupiti karto za Havaje. Res da sem pravzaprav vsak vikend poletja in jeseni preživel nekje ob plaži, je pravi dopust vendarle dopust. Zaradi zasedenosti v službi ni bilo pretiranega časa za planiranje in tokratne počitnice bodo precej spontane. Zaenkrat vem le približno na katerem otoku se bom nahajal prvi teden. Vse ostalo bo šlo po kopitu trenutnega navdiha.
Posledično o stvareh, ki sem jih pozabil, raje ne bi govoril, pa vendar zakaj bi se obremenjeval, saj ne bo spremenilo prav nobenega dejstva. Zadnji hip sem se celo spomnil, da je za ZDA potrebna turistična viza, prav tako pa sem book-iral napačni datum nočitve. Zaradi prehoda datumske meje sem namreč poletel 19. avgusta ob 9. uri zvečer in pristal ob 7. uri zjutraj istega dne. Moji možgani so seveda predvidevali, da po 10 urnem letu pristanem ob 7.uri 20. avgusta. Nevščenosti še kar ni bilo konec. Po pristanku sem želel dvigniti že plačani rent-a-car, nakar so mi povsod zatrjevali, da moje kreditne kartice ne sprejmejo, saj nima imena in priimka. Z rezervno kartico pravtako nisem mogel prevzeti avta, plačal bi lahko le servisne storitve na koncu. Avta po treh urah sprehajanja s kopico opreme na koncu nisem dobil. Izvrstno! Kljub vsemu se pretirano obremenjeval, spomnil sem se misli, ki jih je zapisal kolega Jernej v svoji knjigi The Teachings Of The Ocean s svojih popotovanj po Havajih. Negodovanje ne pomaga nič, sprijazniti se moraš s tistim kar imaš na voljo in le-to uporabiti v svoj prid.
Sledil je kratek power nap v hostlu in pohajkovanje po Waikikiju. Honolulu je ogromno mesto, kopica stolpnic in turistov kamor seže pogled. Nisem največji ljubitelj vrveža in v vodi je kar mrgolelo longboardov, pa vendar seti vsakih 10 minut niso zgledali tako slabo, zato sem se odločil, da skočim v vodo. Po nekaj zamahih sem ugotovil, da so mi pri Air New Zealand na deski razbili nos. Tako, prvi dan sem zaključil po treh minutah, da se deska ne bi namočila od znotraj ter da jo lahko v miru pokrpam. Resno sem se spraševal, kaj vse bi še lahko šlo narobe. Slab začetek dober konec? Bomo videli.
Ej, vesel zate, da si si privoščil malo dopusta. Da pa ne bo koga zavedel tvoj zapis – slovenski državljani dejansko že nekaj let ne rabimo vize za vstop v ZDA, potrebno je le pridobiti ESTO, kar je dejansko enostavno mogoče narediti na spletu ob minimalnem plačilu. In to dobi 99% tistih, ki to naredijo. To ni viza v pravem pomenu besede in te elektronske odobritve nihče ne imenuje tako pri nas. Vizo potrebujejo po novem le tisti imetniki SLO potnih listov, ki so v zadnjem letu obiskali recimo Iran in še dve ali tri države na ameriškem spisku neposlušnih držav. Za najem avta pa v resnici skoraj povsod po svetu rabiš KREDITNO kartico in ne predplačniško brez imena, ker le na ta način se podjetje za izposojo zavaruje, da bo dobilo sredstva od morebitne večje škode ali kraje avta, če ga recimo nebi vrnil. To je običajno povsod po svetu, le redki so kraji, kjer to ni potrebno, običajno so to manjši otoki, kjer nimaš kam z avtom, recimo ga ni mogoče za dlje časa skrit 🙂 Zanimivo, da nisi do sedaj naletel na potrebo, da bi si omislil navadno kreditno kartico, običajno jo ima vsak zaposlen…. Vsekakor ti si dovolj prilagodljiv, da se boš znašel – uživaj torej !