Naj najprej omenim, da sem prišel na Havaje s preveč odvečne krame. Ne vem kaj mi je bilo, da sem spakiral za novozelandsko poletje, kjer lahko kdaj pa kdaj ponoči zahladi, da potrebuješ celo pulover ali jakno. Trenutno dvomim, da bom kdaj nase navlekel katerega izmed puloverjev.

Drame z avtomobilom je bilo po dveh dneh konec. Uspelo mi ga je rezervirati preko aplikacije turo.com. Gre za sistem, kjer najameš avto od nekoga, ki ga tisti termin ne potrebuje. Res priročen sistem najemanja brez nepotrebnih komplikacij s kreditnimi karticami na katerih je potrebno imeti izpisano ime, obenem pa je poskrbljeno tudi za zavarovanje. V hostlu sem spoznal par ljudi in odločili smo se, da ga najamemo skupaj. Hitro in enostavno.

Pomanjkanje valov se kaže v povečanem številu pohodniških dni. Komaj čakam, da jo mahnem na druge otoke, saj je zaenkrat možno le longboardati na najbolj obljudeni plaži Waikiki. Še dobro, da sem v sredo iz spletnih novic izvedel, da so v torek po jutranjem session-u opazili morskega psa tik ob obali le nekaj sto metrov stran. Takih novic na Novi Zelandiji nisem ravno vajen.

Oahu tako kot ostali otoki ponuja številne pohodniške poti. Ena izmed zanimivejših je vsekakor Koko Crater hike. Pot poteka naravnost proti vrhu kot po gradientni metodi. Bolj kot gre proti koncu strmejše postaja. Na začetku misliš, da bo šlo kot po maslu, vendar po polovici se pravi napor šele začne. Se ustaviš, minuto globoko dihaš, vendar te po 10 železniških pragovih zopet zmanjka. Na sredini del proge poteka celo čez manjši prepad in marsikomu se tako šibijo kolena, da se raje plazijo po vseh štirih. Vse skupaj je do vrha nekaj čez 1000 železniških pragov. Plezanje spominja na Red Bullovo tekmo v Planici, kjer se podijo navkreber. V torek popoldne smo jo krenili tudi na sever, kjer obala trenutno kaže povsem drugačen obraz kot pozimi. Pozimi so na severu tudi 20, 30-feet visoki valovi, medtem ko je bilo tekom našega izleta tam povsem mirno. Priliko smo izkoristili za potapljanje na Shark’s cove, kjer je že ob navadnem šnorkljanju možno opaziti številne ribe pa tudi megalomanske želve.

Tekom zadnjih nekaj dni smo odkljukali tudi nekaj slapov, do katerih bolj kot ne vodijo poti v stilu Rock Otočca. Na poti mrgoli različnih čevljev, ki so tam obtičali med pohodom. Toliko blata res ne vidiš pogosto, pa vendar doda svoj čar pri vsem skupaj. Eden izmed pohodov ki zaenkrat ostaja na bucket listi je 15km pohod, ki se konča na  na vrhu Stairway to heaven. Dostop s sprednje, krajše strani je na žalost prepovedan in kazni dosegajo tudi 1000 USD ter možnost sodišča. Policija straži dostop 24/7, prav tako pa okoliški prebivalci pokličejo policijo v primeru, da se ponoči kdo klati naokoli. Obstajajo različne teorije kako se izmuzniti varnostnikom vendar je vse skupaj precej tvegano. Sam pohod sploh niti ne toliko in marsikateri ostali pohodi na Oahu-ju so težavnejši, vendar pa te kazen lahko kar konkretno udari po žepu.

Toliko zaenkrat, internet je v hostlu precej šibek in upam, da se lahko kaj pogosteje javim v prihodnje.