Že dober mesec je odkar smo se poslovili na letališču in šele sedaj mi je uspelo spraviti tale zapis skupaj.

Vlog sem uspel nekoliko hitreje spacati skupaj, kdor si ga še ni ogledal. Skratka v začetku februarja sem imel slaba dva tedna sestr’co s fantom na obisku. Pristala sta okoli pete ure zjutraj, jaz pa sem ju kljub temu že prvi dan peljal bodyboardati med valove na Piho, ogledati Mount Eden vulkan ter Sky Tower v večernih urah. Seveda sta bila po 32 urah potovanja na koncu večera povsem mrtva. Naslednji dan sta jo popihala v Coromandel, jaz pa sem žal moral službeno v Christchurch. Malo nerodno, ker jaz kljub vsemu 5 dni v tednu delam… kdo bi si mislil. Na srečo sta bila na obisku ravno v obdobju zaporednih podaljšanih vikendov. Sledil je Prešernov dan na Novi Zelandiji in za vikend smo jo za tri dni popihali na južni otok v Queenstown. Kakopač smo želeli dneve izkoristit kar najbolje. Že takoj po pristanku smo se odpravili v Milford Sound, eno izmed največjih znamenitosti Nove Zelandije. Prespali smo v tamkajšnjem hostlu, ki se nahaja tik ob fjordu. 150 kilometrov oddaljeni od najbližjega mesta signala seveda ni za pričakovati, kaj šele interneta. Enostavno moraš uživati v naravi, ki te obdaja. Poleg izleta z ladjico se lahko podaš edino na večurne pohode. Mi smo se zadovoljili kar z ladjico. Fjordi ponujajo veličastne razglede, z malce sreče tudi delfine in obilico slapov celo trikrat večjih od Niagarskih! Zahodna obala južnega otoka je precej muhasta. Letos je namreč padlo kar 14m dežja in tudi tekom našega obiska je nenehno malo rosilo. Vremenske fronte, ki prihajajo s Tasmanskega morja, trčijo ob alpe na zahodu in skipajo vse kar je mogoče. Naravnost skozi fjord poteka tudi ena izmed aktivnih potresnih prelomnic. Z obeh strani fjorda namreč vidiš široko razpoko, ki izgine pod vodo.

V naslednjih dneh je sledil skok v Wanako in nekaj tamkajšnjih vinskih kleti. Zadnji dan smo izkoristili za pohajkovanje okoli Queenstowna. Le nekaj kilometrov izven se nahaja reka Shotover po kateri se je možno spustiti s čolnom. Na žalost je reka zaradi dežja precej narasla, tako da se je moral voznik nekoliko držati nazaj. Kljub vsemu jet pogon in 700 konjskih moči poskrbi, da se dolvodno pelje tudi 90 km/h. Z gondolo smo imeli priložnost skočiti tudi na bližnji hrib, kjer smo se nekajkrat spustili po luge-u. Majhni avtomobilčki, ki izgledajo povsem nedolžno… dokler se odletiš iz ovinka… preko robnika… v graben.

Po prihodu iz Queenstowna sta jo Mia & Ivo krenila še malo na sever do Paihie. Zaželela sta si malo klasičnega počitnikovanja v hiški na plaži saj se jima zadnja dva dni ni ljubilo voziti predaleč. Razdalje med turističnimi točkami na Novi Zelandiji so kar ogromne. Dve uri vožnje včasih ne pomenita nič in doma smo kar malo preveč razvajeni ker imamo vse na dosegu roke. V petek popoldne sta se vrnila nazaj v Auckland in zvečer je sledil obisk kitajskega festivala lantern, kjer nismo mogli, da se ne bi slikali ob simbolu domačega kraja. V soboto dopoldne. Nobeno poslavljanje ni lahko, pa čeprav smo si obljubili, da se vidimo poleti (novozelandska zima).