Včeraj sem jo iz jutranjega session-a na Sandy Bay-u krenil proti Elliot Bay-u. Vedel sem, da se tam nahaja še eden izmed Slovencev, s katerim veliko hodimo naokoli že v Aucklandu. Ker je zaliv z glavne ceste odmaknjen kako uro vožnje, temu primerno ni veliko gužve na plaži. Da je bil dan že zgodaj popoln, sem kar dvakrat zgrešil izvoz in se za nagrado peljal 20 km po makadamu. Zvečer sem prespal na kmetiji v bližini Elliot Bay-a. Težko opišem, kako ta kmetija sploh zgleda. Izrazito podolgovata hiša nekako v mehiškem stilu in kjer se v hiši prepletajo gostje, delavci na kmetiji in družina… vse skupaj verjetno kakih 50 ljudi. Večinoma srfam 2-krat na dan po kaki 2 uri in pol vsakokrat. Zgodaj zjutraj okoli sedme ure ter zvečer po šesti. Vmes namreč vedno začne pihati veter z morja proti kopnemu, ki dobesedno uniči valove.

Plaža v Taupo Bay-u

Dan vedno zato izkoristim za premike in danes sem jo sam pahnil naprej v Taupo Bay. Tukaj sem se ustavil že maja, vendar mi je zaliv eden izmed lepših na Novi Zelandiji in škoda bi bilo, da se ne bi ustavil znova. Za razliko tokrat plaža ni bila čisto prazna, valovi pa tudi niso kaj prida in razmeroma majhni. Še dobro, da sem pred tednom ali dvema nadgradil svojo zbirko srfov z longboardom, ki je uporaben tudi na manjših valovih. V kolikor bi se naokoli potikal le z najmanjšo desko, bi srfal neprimerno manj.

Danes torej kampiram v Taupo Bay-u upajoč na kakšno dobro jutranjko v vodi, kasneje čez dan pa jo krenem k cimru v Kaitaio. Novo leto bi moral preživeti povsem na severni točki v zalivu Tapotupotu, vendar pa zaenkrat vremenska napoved zgleda precej klavrno. Držim pesti, da bi se vreme sunkoviti obrnilo, kajti tole bi bilo definitivno za obkljukati na “bucket” listi.