Naslednji dan sem preživel še v Taupo Bay-u, kjer sem v vodi in na plaži spoznal kar nekaj zanimivih ljudi iz Aucklanda. Za novoletne praznike je Auckland namreč “prazen” in večina prebivalstva pobegne v svoje vikendice. Podobno kot pri nas za vikend vsi pobegnejo v zidanice. Pretirano dolgo se nisem želel zadržati, saj me je pot vodila v Kaitaio k cimru. Valovi v bližnji Ahipari niso bili kaj prida, tako da sva večino dneva le posedala na terasi kmetije.

Če me cimer ne bi opomnil, vremenske napovedi poleti niti podrazno ne bi gledal in bi jo v Tapotupotu-ju verjetno lepo nasrkal. Sever Nove Zelandije je ravno v noči na 1. januar zadel ciklon z neurji. Cape Reinga je izpostavljena tako Tasmanskemu morju in Pacifiku in ko se tam razbesni, ni preveč prijetno.

Neurje na severu

Sledeče jutro, na silvestrski dan, sem se zato odločil, da jo raje pobegnem iz severa proti jugu v 500 km oddaljen Raglan presenetiti slovenske prijatelje. In ja, Nova Zelandija ima morda le kakih 150 km dolg avtocestni odsek, zato je pot trajala skoraj 7 ur. Da je bil zaključek leta 2015 popoln, mi je tik pred Aucklandom še tretjič v zadnje pol leta priletel kamenček in naredil razpoko v prednji šipi, ki bo ponovno potrebna menjave.

Slovenska ekipa v Raglanu

Na novoletni večer smo si tako v nekoliko obolj umirjenem slogu ob kupu zanimivih debat privoščili piknik z odštevanjem in pogledom na ognjemet v Raglanu. Naslednje dopoldne je slabo vreme zajelo tudi Raglan, zato sem se raje odločil predčasno odpraviti kar nazaj v Auckland. Prihodnjih nekaj dni bom ob slabem vremenu poskušal kaj postoriti in dopust prihraniti za kakšno izmed potovanj tekom leta. Bali, Havaji, Vietnam… podplati me že pošteno srbijo, samo še čas moram najti.