Dan po božiču sem jo mahnil na krajši potep po Novi Zelandiji. Prav nič si nisem splaniral, vedel se edino, da grem proti severu. Kot posledica sem se dvakrat se obrnil po prvih 100-ih metrih. Kasneje na poti sem ugotovil, da bi se lahko še 6-krat obrnil, toliko stvari sem pozabil. Signal za telefon je na Novi Zelandiji precej zabavna reč, še posebej ko potuješ naokoli. Zaradi velike neposeljenosti ga marsikje ni in če se ti slučajno kaj pokvari ali naredi, se lahko samo nasmehneš. Tudi tale objava je bila pravi trn v peti. No, naj najprej domačim sporočim, da sem živ in sem. Vreme je tudi lepo. Standardna vprašanja na katera moram odgovarjati vedno, ko se slišimo.

Forestry - Beach Boys

Beach Boysi na Forestryu

Prvi dan sem se najprej spotoma ustavil na »domači« plaži Forestryu, ki je sicer kako uro in pol oddaljena od Aucklanda. Meni ena najlepših in kamor skočimo praktično vsak vikend, če so le pogoji dobri. Čeprav sem imel prvo noč že plačano v Otamure Bay-u, v kampu na koncu nisem prespal. Slučajno sem se spomnil, da se še dva Slovenca potepata v bližini in na koncu smo vsi skupaj končali v Sandy Bay-u. Prosto po prešernu tik ob plaži. Kampirati tik ob plaži oz. na plaži, ko celo noč poslušaš valove, ima prav poseben čar. Sledeče jutro so bili nekateri v vodi že ob 5.30, torej še pred samim sončnim vzhodom. Debelo sem gledal, ko sem se sprehajal do WC-ja. Zjutraj so bili valovi namreč še v redu, opoldne pa je že nagajal veter proti obali. Odločili smo se, da skočimo na krajši potep v Matapouri in skalnate bazene, ki se napolnijo ob plimi, medtem ko je ob oseki možno v njih plavati. Sedaj že drugo noč spim tukaj v Sandy Bay-u, računajoč na kakšno dobro jutranjo rundo, čez dan ko bo zopet zapihal veter proti obali, pa jo skliznem še nekoliko bolj severno. V Elliot Bay-u računam, da se ujamem s kolegom, ki srfamo veliko že tukaj v okolici Aucklanda. Se javim… ko bo zopet kaj signala.