Preko igranja košarke sem v Aucklandu spoznal ogromno Slovencev in v Aucklandu imamo pravo malo košarkarsko reprezentanco pod imenom Triglav. Še dobro, da sem januarja na srfanju slučajno bleknil, če jo kdo igra. Nastopamo v YMCA rekreativni ligi in premosorazmeren (ne)popularnosti košarke na Novi Zelandiji je tudi nivo sojenja. Da bi tekmo sodili dve babici nisem doživel še nikjer. Glede na sam nivo košarke pa se razumljivo tudi nivo sojenja težko spravi na višjo raven. Na srečo je pri piskanju toliko napak na obeh straneh, da se na koncu nekako kompenzira… vendar zna biti tekma za ljudi s krajšimi živci precej stresna.

Tekme imamo ob petkih zvečer, pri čemer se igra dva polčasa po 20 minut brez ustavljanja ure, zato so rezultati včasih tudi relativno nizki. Postopoma se kot ekipa uigravamo in igra postaja bolj organizirana v primerjavi z začetkom, ko se še nismo poznali. Nekoliko nam manjka sicer dinamike tekanja brez žoge, sicer pa smo na čedalje boljši poti. Slovenski Triglav je trenutno po dveh zaporednih zmagah pri polovičnem izkupičku (3 zmage, 3-je porazi) in do konca sezone naš čaka še 14 tekem.