Največji superciklon v zadnjih 40-ih letih na Pacifiku (Pam) je na srečo zgrešil Auckland. Ponoči je le nekoliko pihalo, vendar nič presunljivega. Doma večkrat piha močneje. Pravo nočno moro v Aucklandu pa ne predstavlja superciklon, temveč iskanje stanovanja, sobe ali hiše. Tudi če denar ne predstavlja
ovire, še vedno velja krepko pomanjkanje nastanitvenih kapacitet. V zadnjem letu je vrednost nepremičnine (hiše) v povprečju rastla s hitrostjo 200$ na dan! Ena izmed posledic je tudi veliko zaledje tujega kapitala. Rezidenstva so pred leti podeljevali tudi le na podlagi premoženja, s to potezo pa so še posebej pritegnili Azijce. V eni izmed prvih objav sem omenil, da je tretjina prebivalstva azijskega porekla. No nedavna raziskava je pokazala, da jih je v nekaterih predelih Aucklanda krepko preko 60%. Kot nekakšna mala država znotraj države. In ne zdi se mi najbolj prav, da so marsikje celo opozorilne table in napisi v kitajskih grab’lcah. Ponekod so cele ulice samih kitajskih pisank in občutek ni preveč prijeten, ko se zaveš, kakšna migracijska invazija se pravzaprav dogaja v Aucklandu.

Glede kvalitete gradnje situacija pravtako ni najbolj rožnata. V Aucklandu ni veliko stolpnic in še te so strnjene le v ozkem središču, medtem ko so v ostalih predelih naokoli posejane številne hiše in hišne enote z večimi stanovanji. Gradnja objektov se močno razlikuje od evropskega stila. Nikjer ni sledu o kakšnih opečnatih zidovih. Vse, res vse je narejeno iz mavčnih plošč. Težko se je privaditi. Skozi steno slišiš že navaden pogovor ali vibriranje telefona v sosednji sobi. V standardih sicer imajo minimalne zahteve glede zvočne izoliranosti, vendar že v nekaj let starih objektih tega marsikje ni zaslediti. Tudi toplotna izolacija jim je bila do pred kratkim španska vas. 100 let nazaj so sicer ljudje pravtako preživeli brez izolacije ipd., kljub vsemu pa je ugodje v hišah s toplotno izolacijo le nekoliko večje. Verjetno si ne predstavljate, da se temperature pozimi znajo spustiti celo do ničle in ob misli, da imaš na vhodnih vratih centimetrske špranje, da se kakšno okno niti ne zapre do konca, lahko samo ostaneš brez besed.

Kiwije pa medtem to niti malo ne gane in jim niti ni možno dopovedati, kakšna je kvaliteta življenja v toplem stanovanju. Priložnosti za “izboljšanje” v načinu gradnje in kvaliteti bivanja imajo ogromno, vendar pa predvidevam, da bo Novo Zelandijo preletelo še kar nekaj superciklonov, preden se bodo stvari obrnile na bolje.