Že takoj na začetku lahko povem, da sta bila ponedeljek in torek res nora. Vikend je minil hitro in prvi delovni dan v tednu sem si rezerviral za urejanje papirjev. Kar na pošti sem se lahko prijavil za davčno številko, hkrati pa sem odprl še bančni račun pri Kiwi bank prav tako na pošti. Poslovalnice bank so tukaj praktično na vsakih 150 m in res ne razumem, kako se jim to lahko splača. Na glavni ulici sem si natisnil še nekaj izvodov življenjepisa, prevod opravljenih izpitov in spremnega pisma. Pošiljanje preko e-maila je neprimerno veliko lažje, obenem pa je lažje tudi prenesti zavrnitev, odkljukati podjetje in si reči, ah saj sem poskusil. Vendar le v živo delodajalec lahko vidi tvoj entuziazem in koliko si pripravljen vložiti v delo. Izgubiti nimaš popolnoma ničesar, le zavrnitev je lahko bolj boleča.

“Headhunter-ji” so mi preko e-maila svetovali naj raje pridem v Auckland in
tukaj začnem iskati zaposlitev, saj podjetja niso naklonjena intervjuju
preko skype-a ali telefona… in še to s klicanjem v neko neznano državo,
Slovenijo. V nedeljo zvečer sem preko portalov slučajno naletel na zanimiv oglas za graduate/junior pozicijo pri podjetju KCL Engineering. Malo sem se pozanimal in ugotovil, da pravzaprav iščejo različne ljudi za zaposlitev. Glede na dobre pogoje dela, ki sem jih lahko opazil preko spletne strani, sem takoj vedel, da je to to in da moram poskusiti svojo srečo. Medtem ko sem dopoldne urejal formalnosti, sem se popoldne z natisnjenimi papirji odpravil “potrkati” na sedež podjetja, ki se nahaja le dober kilometer stran od hostla. KB teorija, kot mi jo je povedal Aleš iz Anine zvezdice. Teorija kljuke brusit. Odpreš vrata, se predstaviš in poveš, zakaj si prišel.

Že takoj na vhodu me je gospodična tako velikodušno pozdravila, da pravzaprav nisem vedel, kako bi reagiral na prijaznost. Že na daleč me je pozdravila in ogovorila, kakor da se poznamo že 10 let “Hi, how is it going?”. Ravno sem ji razložil svoj namen obiska, ko je mimo prišel tudi lastnik podjetja in v že v naslednjem trenutku sem imel krajši intervju. Nikakor nisem bil pripravljen in sprotno improviziranje v angleščini ni ravno moja vrlina, vendar je vseeno šlo vse lepo kot po maslu (skoraj) in se končalo z ogledom prostorov. Dogovorili smo se, da me ponovno pokličejo danes, v torek, in res. Zjutraj okoli devete ure dobim klic, če se oglasim popoldne. V prijetnem pogovoru smo predebatirali še nekaj formalnosti in se dogovorili za začetek dela v petek dopoldne s kasnejšim piknikom po službi. Upam le, da bomo lahko rešili tudi nesmiselno 3 mesečno omejitev na vizi pri posameznem delodajalcu, sicer se lahko vseskupaj obrne tudi proti meni. Še vedno je torej prisoten “če”, vendar je bil vsaj z obeh strani izkazan interes.

Ob pravem času na pravem mestu, bolje ne bi mogel opisati sosledja dogodkov. Česa podobnega nisem pričakoval niti v sanjah. Prva brušena kljuka in odložen življenjepis ter prvi delovni dan možnega iskanja službe, že sem dobil priložnost. Delo bo sprva obsegalo projektiranje manj zahtevnih elementov, saj so standardi drugačni napram evropskim. V kolikor sem zaradi naglasa pravilno zastopil, bom poleg projektiranja zadolžen tudi za preglede spuščenih stropov in potresno ustreznost inštalacijskih vodov v stavbah. Torej se bom hkrati še vozil naokoli in spoznaval celoten severni otok. Dobil sem priložnost in upam, da je ne bom zapravil in kjer se bom lahko izkazal. Motivacija sploh ni vprašanje, le če se bom uspel dovolj hitro spopasti z novimi standardi in izrazi.