Priznam, nekajkrat sem se zamislil nad sabo, če je res treba tega. Za eno leto zapustiti ogromno čudovitih ljudi in to zaradi »sebične« osebne odločitve. Nenehno sem si ponavljal, da si trenutno to še lahko privoščim in na starejša leta bi si lahko le očital, zakaj nisem vsaj poskusil. Zaradi vodenja študentske organizacije na fakulteti ni bilo priložnosti za izmenjavo oz. bi le-ta vzela preveliko časa. Vendar zakaj ravno Nova Zelandija? Še od nikogar, ki jo je že prepotoval, nisem slišal slabe izkušnje. Hkrati naj bi bili ljudje precej sproščeni, nestereotipni, obenem pa sama država ponuja izjemno naravo in prijazen življenjski standard. In dokler ne poskusiš, ne moreš vedeti. Tipičen slovenski firbec. Zakaj sam? Izključno iz razloga, ker moraš vložiti neprimerno več truda v prilagajanje na novo okolje. Že dvojica je včasih lahko zadosten krog, da se izoliraš od preostalih. Sicer pa je potrebno začeti praktično povsem iz ničle in si zgraditi nov krog poznanstev.

The big momma A380 iz Melbourna v Auckland

Pot me je iz Benetk vodila do Dubaja, nato s kratkim postankom v Kuala Lumpurju ter preko Melbourna v Auckland. Že v Benetkah je bilo nekaj malega nejasnosti zaradi trenutno enosmerne karte, saj letalski prevozniki niso prepričani, da lahko sploh izdajo karto. Pri Emiratih sem moral le pokazati natisnjeno vizo, kjer je pisalo, da »Return/onward ticket is not required«, medtem ko so nekaterim, ki prav tako potujejo na Novo Zelandijo, pri Qatar Airways celo zavrnili vkrcanje že na vstopnih letališčih. Nato so mi pri check-inu pozabili izdati še listek za prtljago, katerega sem ob opozorilnem pisku prejel šele na vratih za vkrcavanje na letalo. Sicer pravijo, da je angleščina svetovni jezik, vendar bi se mednje zagotovo lahko uvrstili tudi balkanski jeziki. Na poti sem se s preostalimi potniki in stevardesami skoraj več pogovarjal po naše kot v angleščini. Kot sem že lani iz Kanarskih otokov zapisal – Bilo kuda Balkanci svuda! Postrežba na Emiratih kakopač čisto na drugačnem nivoju kot sem jo navajen iz pretežno nizkocenovnih prevoznikov po Evropi. Več kot polovico pripravljenih sendvičev (hvala mami) sem moral na žalost v Melbournu celo zmetati stran, ker so vsebovali mesne izdelke.

Letenje v živo

Konec dobro vse dobro. Skupaj s prevozi do/iz letališča, letenjem in čakanjem na prestope je pot od doma do hostla trajala skoraj 42 ur. Trenutno sem že v hostlu, 12 ur pred slovenskim časom, in kjer sem se po dveh nočeh na letalu končno dobro naspal. Že takoj dopoldne grem malo raziskovati naokoli, poiskati (nekitajske) trgovine, obiskati center ter spoznati utrip mesta. S kar nekaj nasveti glede Nove Zelandije sta mi sicer pomagala Jan in Domen, ki sta tukaj že nekaj časa, vseeno pa je takšen skok tako daleč v neznano kljub vsemu velik zalogaj in čemur se nadejam, da bom uspešno kos. #JOLO – Janez only lives once :).