Zaključek šolanja in študija po vseh teh letih pomeni nek “reality check”, saj se kar naenkrat znajdeš se na trgu dela polne konkurence. Sicer kolikor spremljam sošolce, služb v gradbeništvu (vsaj na področju projektiranja) zopet ni tako malo, kot je morda predstavljeno v medijih in se relativno hitro dobijo, vendar s to izjemo, da je poklic precej bolj “razvrednoten” kot pred leti, če za merilo vzamemo nivo plač. Tudi sam sem imel priložnost, čeprav prošenj nisem izrecno pošiljal naokoli, vendar sem se že v začetku letošnjega leta odločil zapustiti slovenski mehurček in se podati novim izzivom naproti. Tuj jezik, drugi standardi projektiranja, vse skupaj daleč od cone udobja, ki sem jo navajen v Sloveniji, vendar ravno želja po širjenju obzorja me še toliko bolj motivira. Stojim na trdnih tleh in povsem jasno mi je, da ni vse zlato kar se sveti. V medijih se pojavljajo le zgodbe o uspehih, koliko pa je takšnih, ki v tujini pogorijo, pa nikjer ne piše in odstotek zagotovo ni majhen.

Občutek imam, kot da se podajam plavati na 100 m in s kamnom privezanim za noge. Kaj se bo dogajalo v naslednjih mesecih seveda ne morem vedeti, upam lahko le, da bo bazen dovolj nizek, da bom lahko na račun svoje višine stal :). Z Working Holiday Viso, ki je namenjena predvsem “backpacker-jem”, sem že v štartu nekoliko v podrejenem položaju. Posamezen delodajalec me lahko zaposli za le 3 mesece in seveda nihče ni pripravljen investirati energije v tvoj razvoj in učenje, če bi se kasneje izkazalo, da morebiti nisi primeren kandidat. V kolikor bi delodajalec želel daljše delovno razmerje od treh mesecev, bi mi moral posebej urediti drugo delovno vizo.

Trenutno zaposlitev v gradbeništvu na Novi Zelandiji iščem preko raznih portalov in zaposlovalnih agencij s pošiljanjem življenjepisov in spremnih pisem. Ponudb je res precej, tudi praktično čisto vsako podjetje ima na spletni strani zavihek “prosta delovna mesta”, kar je pri slovenskih prej izjema kot pravilo. Iz že prej omenjenega razloga Working Holiday Vise pa je situacija precej težja, kot sem sprva predvideval. Res pa je tudi, da so e-maili precej neosebni in da delodajalec težko uvidi mojo zagnanost in pripravljenost do dela. Trenutno sem se osredotočil predvsem na območje iskanja v Auckland-u, čeprav je ponudb za delo v Christchurch-u, katerega je leta 2011 prizadel rušilni potres, precej več. Kaj in kako se bo izcimilo, bom sproti poročal, vendar če kmalu ne najdem nekaj primernega, bo potrebno iskanje razširiti tudi na južni otok.