Pretekli vikend se je dogajalo ogromno stvari. Petek in sobota praktično cel dan predstavljanje FGG-ja na Informativi na Gospodarskem Razstavišču, medtem ko v nedeljo praznovanje Abrahama ter zvečer še košarkarska tekma v novomeški rekreativni ligi, katero smo na žalost izgubili. In glede na dejstvo, da sem nedeljsko 50-letnico slikal s svojo prejšnjo Lumio 800, mi je proti koncu seveda pošla baterija, tako da sem telefon iztrošil povsem do konca. Ne vem, če se mi je že kdajkoli to zgodilo. Situacija je bila izredno zanimiva, saj sem imel doma usb polnilce drugih znamk telefonov, ki pa ju izpraznjen telefon nikakor ni zaznal, niti kabla za povezavo z računalnikom. Mislil sem, da se bo telefon čez noč ob napajanju zbudil, vendar sem se zjutraj zbudil z nerešenim problemom in to zapisal tudi na Twitter.

Brez telefona sem se počutil čisto izgubljenega, kar majhen šok. Dogovorjen sem bil za prevoz v Ljubljano, vendar nisem vedel telefonske številke na pamet, da bi se dogovoril še za uro odhoda. Ure na roki ne nosim, kako bom čez dan vedel, koliko je ura. Vse dogodke imam v koledarju, vendar prenosnika ne nosim naokoli. Pojavil se mi je kup problemov ob nepravem času. Po dvournem ukvarjanju s telefonom, Google-anje ni obrodilo sadov in telefon se še vedno ni polnil, sem pa vsaj v omarah uspel najti neko staro predpotopno Nokio, ki se lahko pohvali celo s funkcijama klicanja in pošiljanja sms-a. Po prihodu v Ljubljano pa sem na koncu ugotovil pravzaprav banalnost problema, in sicer da je bila baterija toliko iztrošena, da je zaznala polnjenje le na originalnem polnilcu, skratka svojo Lumio 800 mi je na koncu uspelo oživeti.


Nakar me še isti dan popoldne po Si.Mobilovi novinarski konferenci glede projekta nakavo, razveseli klic z Nokie, da so zvedeli za mojo težko jutranjo izkušnjo in mi ponudili nov telefon Lumio 1020, katerega sem preizkušal že na Kanarcih ter bil z njim izredno zadovoljen. Vau, totalno presenečenje, saj sprva sploh nisem mogel verjeti, da sem v gneči na Prešer’cu prav slišal. Kar me je še posebej presenetilo, je odzivnost Nokiine službe za odnose z javnostmi (Agencija Taktik). Sicer res ni mala stvar tole, vendar kako lahko s pravim pristopom rešiš oz. polepšaš dan uporabniku, je nepopisno. Z Nokio sodelujemo vsake toliko že pet, šest let in nekateri prijatelji me poznajo že kot njeno trobilo, vendar ob takem odnosu lahko prenašaš le pohvale in dobre besede. Konec koncev tudi telefoni so resnično kvalitetni ter na nivoju kljub številnim t.i. “hater-jem” in jaz sem bil vedno zadovoljen z vsemi, ki sem jih uporabljal, ne glede na moje sodelovanje z njimi.

No na koncu bi si želel le eno stvar, da bi mi telefon “mrknil” že prejšnji teden, saj bi tako lahko 50-letnico poslikal že 1020-ko in kvaliteta slik bi bila neprimerno boljša.