S prihodom na Maui se mi je pridružil še kolega iz Slovenije s katerim bova potovala okoli naslednjih 10 dni. Maui se močno razlikuje od preostalih dveh otokov, napram Kauai-ju je veliko bolj pust in kamnit. Veliko manj je zelenja in tropske raznolikosti, pravzaprav Kauai že kar pogrešam, toliko sem se navezal.
Predvčerajšnjim sva se odpravila v nacionalni park Haleakala. To je ena izmed dveh večjih znamenitosti na otoku. Precej radi se hvalijo, da je na vrhu možno videti najlepše sončne vzhode in zahode. Vse do najvišje točke 3100m nad morsko gladino pelje asfaltirana cesta, kjer se nahaja tudi observatorij. Marsikdo pride in si prinese zraven celo stol za sedenje. Nama se niti sončni vzhod niti zahod ni ravno posrečil. Narave pač ne moreš premagati. Tik pred sončnim zahodom je goro ovila megla in kaj veliko ni bilo za videti. Kaj naj rečem. Bunda, ki sem jo prinesel s seboj na Havaje, je vsaj enkrat prišla prav. Na vrhu je bilo nekje 3°C in ni mi bilo lahko gledati zmrzujoče turiste v kratkih hlačah in natikačih.
Prespala sva v Hormers Grove kampu slabo uro pod vrhom na nadmorski višini 2100m. Za razliko od obalnega predela sem namesto v kratkih hlačah spal v bundi. Podobna situacija z gnečo je tudi zjutraj. Iz mesta se turisti odpravijo že ob 2. uri zjutraj, tako da je parkirišče na vrhu polno že nekaj po 4. uri zjutraj. Sončni vzhod pa je šele ob šestih! Parkiranje množice avtomobilov vsako jutro urejajo redarji in počutil sem se kot da se razvrščam za trajekt. Gledanje sončnega vzhoda na 3100m in z meglicami obsijanega kraterja te rahlo prevzame. Še posebej če se povzpneš na katerega izmed sosednjih vrhov, kjer v bistvu ni nobenih turistov.
Time-lapse sončnega vzhoda
V naslednjih dneh se bliža swell s severa. V zadnjih 4-ih tednih še nisem imel dneva, ko bi rekel… to je to. Bilo je nekaj zabavnih dni, vendar pa zaenkrat daleč od pričakovanj. Upajmo na najboljše in da s Havajev odidem srfersko potešen.