Let na The Big Island je bil odločitev v afektu. Prišel sem na idejo, da bi Maui zapustil dan prej in spotoma nazaj na Oahu skočil še na The Island of Hawaii. Na voljo sem imel le en dan in težko se je odločiti kam se odpraviti, ko pa je za videti toliko stvari. Na Maui-ju sem ostal najdlje zaradi valov. Nekaj srferskih dni sem vsekakor prinesel notri, je pa zato sam otok nekoliko manj zanimiv. Precej pust deluje in v primerjavi z ostalimi in odkrito rečeno mi je bil kar malo dolgočasen. The Big Island sem vzljubil že pol ure po pristanku. Otoki se med sabo toliko razlikujejo, da sploh ni možno razložiti. Vsekakor dan obiska je vsaj 2 tedna premalo, da bi si na otoku pogledal vse. Po pristanku je najprej sledil ogled doline Waipio, kjer sva želela priti do Hi’ilawe slapov. Različni napisi na tablah »No tresspassing. Violators will be shot. Survivors will be shot again.« te malo odvrnejo, da bi se kljub vsemu odpravil po strugi navzgor. Ne glede na vse ti tudi na daleč vzamejo sapo.
Za popoldanski del sva prihranila ogled delujočih vulkanov ter izliv lave v ocean. Do izliva vodi 7 km dolga pot, za katero je priporočljivo najeti kolo saj tako prihraniš na času. Pogled na kotalečo se lavo je osupljiv in del območja tik nad izlivom je zavarovan in dostop preprečen. Od tam lave sicer ni možno videti, možno pa je opaziti, kako se ponekod kadi iz razpok. Lahko rečem, da ti za nekaj sekund zastane dih, ko začutiš, da so tla pod nogami nenadoma vroča. Varnostnik ponoči prežene vse radovedneže za označeno črto. Naslednjič se bom vsekakor podal tudi navzgor po vulkanu, kjer lavo vidiš le nekaj metrov stran od sebe. Žal tega nisem vedel in na žalost nisem bil pripravljen na takšno pot. Še posebej ponoči zna biti precej nevarno ko hodiš po strnjeni lavi in si lahko hitro zviješ gleženj. Malo ljudi ve za to zato tudi ni turistično obljudeno kot sam izliv lave v ocean, pa tudi pot je precej dolga – 11km v eno stran. Če želiš videti karseda čim več v enem dnevu, je potrebno prevoziti tudi kar nekaj kilometrov. Kamp se je nahajal ob drugem kraterju in res noro je počutje, ko se odpravljaš spat v ozadju pa vidiš oranžne meglice iz kraterja. Še posebej dober pa je občutek, ko si v kampu čisto sam in okoli ni žive duše. Zjutraj je sledilo vstajanje ob petih in ogled drugega kraterja z razgledne točke. Let na Oahu sva imela ob pol devetih zjutraj in na račun nepredvidenega zastoja sva ga ravno ujela.