Lokalci na Havajih si vsekakor zaslužijo svoj zapis. V dobrem pa tudi malo manj dobrem pomenu. Tako nastrojenih še nisem srečal nikjer v vodi. Obvezno vsakič seveda pokažeš nekaj spoštovanja, vendarle to ni tvoj domač teren. Ko priplavaš na line up seveda pokimaš, pozdraviš in se postaviš na stran, da preveriš situacijo in nivo srfanja posameznikov. Kljub vsemu praktično ne mine session, da se ne bi našel pacient ali dva, ki namerno povzročata težave. Res vidiš, da včasih namerno pridobiva hitrost, da bi te karseda obvozil in kasneje drl nate, da si mu uničil val. Napake si enostavno ne moreš privoščiti. Čim gre kaj narobe si zapečaten. Zadnje dni so sikali še meni na račun kolega iz Nemčije, ki sem ga spoznal tukaj in je prvi dan naredil nekaj napak ter bil ponesreči v napoto. Tudi med samimi lokalci zna biti nemalokrat agresivno. Odrivanje deske, nadiranje in pozivanje k pretepu res ne sodi v duh športa. Zavedam se, da gre za izrazito individualen šport, še posebej ker je na posameznem valu dovoljen le en srfer, ki je bil v trenutku na boljši poziciji… in zato mi ne gre v glavo, ker res ni pretirano zgoščeno in načeloma je vedno dovolj valov za vse. Ampak… očitno si morajo nahraniti dnevno dozo svojega ega. Ho’okipa na Maui-ju je bila v preteklem mesecu najhujši primer t.i. lokalizma.
Reef (skale) pod valovi, kjer je voda ob oseki globoka nekje do kolena
Reef (skale) pod valovi
Želve, ki se nenehno potikajo pod nogami in med valovi
Želve, ki se nenehno potikajo pod nogami in med valovi
Pa vendar Havaji so res majhni. Če si v posameznem kraju več kot teden dni, začneš počasi spoznavati domačine in ostale turiste/srferje. Iste obraze srečuješ povsod na različnih lokacijah, podobna zgodba pravzaprav kot na Novi Zelandiji. Vseh lokalcev seveda ne gre posploševati in metati v isti koš kot zgoraj, vendar tiste cvetke zamorijo celotno vzdušje. Večina jih je seveda prijaznih in radi debatirajo s tabo. Res je zanimivo, ko jih spoznaš čisto ponesreči in te že naslednji dan povabijo k sebi, razkažejo okolico in peljejo na različne skrite kotičke, kjer je možno najti celo kakšno tropsko sadje. Sveže nabrane lilikoi (pasijonke) so tako sočne, da si težko predstavljate!
Prejšnjo noč sva tako prespala doma pri Hanni, ki živi tukaj čisto blizu Ho’okipe. Povabila naju je na večerjo kasneje pa sva lahko pri njej tudi prespala. Zjutraj smo jo pred srfanjem krenili na manjši pohod na slapove, kamor kot turist ne bi nikoli zašel. Ja, spet slapovi. Kako drugače do njih vodi nadvse blatnata pot, kjer imaš noge v blatu do gležnjev. Natikači odpadejo, saj bi ostali zakopani in jih ne bi nikoli našel. Priporočljivo je hoditi zelo previdno, saj nikoli ne veš, ali se v blatu skriva kakšna štrleča korenina ali oster kamen. Nazaj smo jo spotoma krenili še na znameniti Jaws (Peahi), kjer se pozimi lomijo 20, 25-metrski valovi. Nepredstavljivo je ocean sedaj izgledal povsem miren… Dan smo zaključili s srfanjem na Ho’okipi in na srečo ta dan ni bilo v vodi nobenega incidenta, ali pa smo le tja prišli prepozno.
