Z današnjim dnem mineva natanko leto dni odkar sem se odpravil na Novo Zelandijo. In še vedno sem tukaj. Vsega se živo spominjam, kot da bi bilo včeraj. Kako sem prispel v hostel, kako utrujen sem bil in vse ostale najmanjše malenkosti. Želel sem se podati daleč v neznano, kjer ti nihče ne more priskočiti na pomoč in se moraš znajti povsem sam. Kjer lahko zraven še srfaš in kjer je življenjski standard primeren Sloveniji. “Je res treba tega?” se je glasil tudi moj prvi zapis iz Nove Zelandije.
Začeti povsem iz nič, le z dvema kovčkoma oblačil, kljub temu da sem doma imel ponudbe za delo ter ostale dobrine, ki bi mi omogočale precej lažji prehod iz prelepega študentskega življenja. Vse skupaj mi ni predstavljalo dovolj izziva. Seveda se na tako pot ne podaš brez zaledja financ, vendar nikakor nisem vedel, kako se bo vse skupaj izteklo. Na začetku paziš na vsakih 10$, ki jih zapraviš, zdaj pa se kar tolčem po glavi za kakšne bedarije trenutno včasih zapravljam. Kolesje življenja na Novi Zelandiji se je vztrajno premikalo. Spominjam se začetkov in ko sem moral praktično kupiti vsako najmanjšo malenkost, od likalnika do žlice za obuvanje. Poletno iskanje sobe je bilo prava nočna mora, dober mesec in pol sem potreboval, da sem si našel sobo, medtem ko sem ves čas “živel” v hostlu. Pa nakup prvega avtomobila, da sem sploh lahko bil mobilen po Aucklandu. Postelja, jogi, posteljnina, omare… No od vsega naštetega sta bili deska in obleka za srfanje prvi večji nakup že takoj ob prihodu. Počasi in vztrajno se določene stvari hrčkajo, vendar pa si jih nikakor ne želim nakopičiti preveč, da se jih lahko še vedno tudi hitro znebim. Še vedno se poskušam držati načela, da kupujem čim manj navlake.

Leto se je obrnilo kot bi trenil, čeprav nisem zdržal, da se ne bi vmes vseeno oglasil tudi v Sloveniji. Pravzaprav se še vedno ne zavedam, da sem resnično tako daleč od doma. Živim na Novi Zelandiji? Fizično morda že, misli pa me kljub temu velikokrat popeljejo domov. Ko si povsem odrezan od druženja z dolgoletnimi prijatelji in slovenskega okolja, me res zanima, kako se bom znašel nekega dne doma. Kakšno bo delovno okolje, kaj se bo spremenilo, bo politika še vedno tako zaplankana, bo sosedova trava še vedno bolj zelena in podobna vprašanja, na katere ne poznam odgovorov. Priznam, že sedaj me matra firbec, pustimo se presenetiti.