Sledeči zapis sem dolžan še iz preteklega vikenda. Z izleta smo se vrnili okoli dveh ponoči in zjutraj je že čakalo delo, tako da pravzaprav ni bilo časa za objavo. Skratka podaljšan vikend smo trije kolegi izkoristili za izlet v 500 kilometrov oddaljeni Gisborne. Napoved valov za Auckland je bila bolj klavrna in zakaj ne bi združili srfanje z raziskovanja novih kotičkov Nove Zelandije. V okolici Gisborna je ogromno srferskih spotov, vendar pa je v času našega obiska delovala le Wainui plaža, kjer so se valovi spodobno lomili. Res zanimivo, kako so valovi povsem drugačni, pa čeprav so plaže v razmaku le nekaj kilometrov in vse usmerjene približno isto smer. Najbolj pomembno je, kako so oblikovane peščene sipine na dnu, katere pa tokovi nenehno premikajo. Po naključju smo v Gisbornu srečali še dva Slovenca, katera sta se nam čez dan pridružila na plaži in v vodi.

Cook’s Cave Walkway

V nedeljo smo jo želeli mahniti proti najbolj vzhodni točki Nove Zelandije in tam tudi prenočiti, vendar pa nismo prišli dlje kot do Tolaga zaliva. Vzhodneje ocean ni ponujal nobenih valov, smo pa krajši potep izkoristili za ogled pomola. Še posebej je očaral pogled na pomol s “strunjanskih” klifov. Ležeč pogled z roba klifa 130 metrov v globino požene kar nekaj adrenalina po žilah.

Tolaga pomol in pogled s klifov

Gisborne je precej majhno mestece in kot samo ne ponuja pravzaprav ničesar. Imajo nekaj malega lokalov, nekaj take away restavracij in to je to. Sicer pa smo po petih, šestih urah srfanja dnevno bili zvečer tako utrujeni, da smo že ob devetih popadali v postelje. Zadnji dan, v ponedeljek, smo vztrajali v vodi vse do sedme ure zvečer, nakar pa nas je čakala še cela pot domov. Ne vem, kako je vam, ampak meni so podaljšani vikendi zakon!