Nova Zelandija je turistom izjemno prijazna dežela, saj praktično ni človeku smrtno nevarne živali. Odkrivaš lahko celo lepote subtropskega rastlinja na severu in si zraven povsem brez skrbi. Največja nevšečnost, ki sem jo dosedaj opazil so občasne “sand flies” (muhe), katerih pik podoben komarjem srbi tudi 2-3 tedne. Na kopnem imajo jelene, potem pa so tu že zajci, oposumi in manjše živali.

Sončni zahod na Maori Bay-u
Kljub vsemu pa Nova Zelandija le ni tako nedolžna. Obdana je z oceanom, ki sam po sebi predstavlja dovolj veliko “grožnjo”. Praktično ni tedna, ko ne bi nekdo utonil v morju ali reki. Tokovi znajo biti resnično zahrbtni in tudi za dobre plavalce zna biti smrtno nevarno. S srfom si seveda veliko bolj varen, saj lahko hitreje odpedlaš levo/desno iz tako imenovanega rip-a, ki nosi na odprto morje. Na vseh večjih plažah imajo reševalno službo in ti postavijo morda le 50 m širok pas, ki ga nenehno nadzorujejo. Nemalokrat se zgodi, da je plavanje povsem prepovedano. Reševalna služba ima celo svoj reality show Piha Rescue, kjer kažejo vsamogoča reševanja in brez resnično dobro usposobljene reševalcev iz vode bi bilo število utopljencev še krepko višje. Težko je pravzaprav prikazati razliko med oceanom in jadranskimi valovi, dokler tega ne doživiš na lastni koži. Energija premikajočih se valov je neprimerljiva. Že voda do kolen zna biti nevarna, da te spodnese in odnese.

Prikaz kako “rip” odnaša na odprto morje
Ozek pas reševalne službe

Okoli Nove Zelandije se potika tudi precej morskih psov, vendar pa tukaj niso tako napadalni kot v Avstraliji. Ravno nedavno so opazili skupino 11-ih velikih belih morskih psov, ki se potika na zahodni obali severnega otoka. Večina srečanj se konča le s šivi, medtem ko se je zadnja smrtna žrtev zgodila lani na priljubljeni srferski točki Maori Bay. Nekoliko bolj so nevarni le podvodnim ribičem, ki jih z lovljenjem rib dobesedno privabljajo.

V spomin na lani preminulega po napadu morskega psa

Precejšnjo nevarnost pa predstavlja tudi sonce. Vsako leto odkrijejo novih 60 000 primerov kožnega raka. Večinska popuacija belopoltih Angležev je zaradi svoje kože še toliko bolj podvržena. V okolici Aucklanda te opeče v povprečnem času 12 minut, severneje pa še hitreje. Kar nekaj jih poznam, ki si nanašajo zaščito proti soncu že samo za jutranjo vožnjo v službo. Tudi sam se trudim biti karseda dosleden pri uporabljanju sončne kreme, pa čeprav imam precej cigansko polt. Sončne kreme na Hrvaškem ali na Kanarcih sploh ne potrebujem, saj me praktično nikoli ne opeče, medtem ko tukaj ni šale. V trgovinah niti ne prodajajo sončne kreme s faktorjem manjšim od 30.

Zaenkrat sem naletel le na omenjene nevščenosti, morda pa se bo sčasoma našlo še kaj. Vsak košček zemlje na svetu ima svoje skrivnosti, nekateri so sicer bolj, spet drugi manj izpostavljeni. Lahko je na oko še tako lepo, vedno se kaj najde. Največjo nevarnost pa predstavljamo pravzaprav sami sebi in kako bomo ohranili ta naš planet.