Po dveh tednih sem se končno spravil v vodo. Več kot leto dni je minilo od enomesečnega surf tripa po Fuerteventuri in nestrpno sem čakal trenutek, kdaj bom lahko naslednjič pedlal. Še posebej, ker so se mi med tednom pojavile neizbežne obveznosti. Medtem, ko so nekateri iz hostla kapljali domov iz sobotnega žuranja, sem si jaz ob petih zjutraj delal zajtrk. Zjutraj je bilo namreč napovedano brezvetrje, obenem pa naj bi lokacija najbolje delovala ob polovični plimi/oseki. Domen me je pobral čisto pri hostlu in napotila sva se proti Port Waikatu na zahodni obali severnega otoka. Samo mestece me je z obilo svetlega zelenja, pritličnimi hiškami in odprtimi dvorišči spominjalo na Havaje. Valovi ob prihodu z napovedjo 6-7 ft in periodo 12 sekund niso izgledali najboljše, saj je bilo precej razburkano. Kljub vsemu pa bolje samo pedlati v vodi kot pa ždeti doma. 4/3 mm neopren je bila primerna izbira za 16°C mrzel ocean. Ko opazuješ z obale, si je res enostavno reči, aha tega bi tam ujel, tega tam. Realnost pa je taka, da v vodi nenehno spreminjaš pozicijo in si praktično nemogoče na točno pravem mestu, kjer bi zajahal val. Ugotovil sem, da sem fizično precej šibek, nič čudnega če eno leto nisem zamahoval v vodi. Glava bi se zaganjala, vendar mi je preveč hitro zmanjkalo energije, da bi se še naprej boril z večjimi valovi. Kmalu sem se naplavil na obalo, od iztrošenja požrl sendviče in se po kratkem počitku še enkrat podal nazaj. Tokrat v zaliv med skalovje, kjer so bili valovi nekoliko manjši ter bolj urejeni. V bistvu mi ni bilo potrebno skoraj nič pedlati, le takrat ko sem se počutil spočitega, sem se pomaknil proti kupu skal, od katerih se je val lomil v notranjost zaliva. Pogoji niso bili idealni, vendar za prvi srferski dan več kot popolno. Ravno toliko da dobiš nazaj občutek in navdušenje.

S srfanjem sva zaključila okoli 11-ih, vendar ne bi bilo zanimivo, če pred odhodom domov ne bi ugotovila, da imava predrto gumo. Ker na parkirišču obalnega mesteca ni bilo signala, sva za nameček morala 2-krat še pešečati kak kilometer, dva v “center” samega kraja. In avtomobilska asistenca si je vzela slabe 3 ure, preden sva se lahko odpravila domov. Tukaj se bliža poletje in tropske nevihte naj bi počasi začele prinašati swell tudi na vzhodno obalo, kjer so valovi večinoma bolj urejeni. Naslednji izziv je kupiti avto, ki bo omogočal takšno in drugačno prevažanje po otoku, saj sicer destinacije niso najlažje dostopne.