Novo leto, novi izzivi mojega hobi programa gojenja feferonov. Lansko leto mi posajeni čiliji (Trinidad Scorpion Butch T.) niso uspeli dozoreti in zato sem se jim letos nekoliko bolj posvetil. So relativno zahtevni za gojenje in potrebujejo veliko pozornosti ter časa. Že sredi decembra 2012 sem preko spleta naročil semena vrst 7 Pod Yellow, Scorpion Butch T. ter Trinidad Scorpion Moruga, ki trenutno drži rekord z 2 009 231 skovilovimi enotami. Potrebno je sicer omeniti, da pekočnost posameznih plodov varira in ne dosega ravno rekordnih vrednosti, saj so bili le-ti verjetno doseženi v idealnih pogojih. Kljub vsemu pa lahko potrdim, da so tudi domači čiliji ekstremno, res ekstremno pekoči.

Da ne bi ponavljali mojih lanskih napak, sem v tem zapisu strnil nekaj nasvetov pri gojenju pekočih vrst.

Lansko leto sem kiksnil že v štartu, zato sem semena to sezono v lončke posadil že konec januarja. Najbolj primerne za to so šotne tablete, prav tako pa jih postavite nekam na toplo, na peč recimo, saj za kaljenje potrebujejo temperaturo okoli 28-29°C. Že pri nekaj stopinj hladnejšem okolju bodo za kaljenje potrebovala veliko več časa, tudi do štiri tedne ali več!

Ko se pojavijo prvi listki, jih prestavite v plastične lončke napolnjene s kakšnim šotnim substratom. V lončkih jih gojite nekje do sredine maja, dokler ozračje ne postane dovolj toplo. Jaz sem jih letos imel v 2dCl kozarčkih, vendar so se izkazali za premajhne, zato raje priporočam lončke. Namreč, če jih boste imeli v premajhnih lončkih, lahko koreninam do presaditve na vrt že zmanjka prostora, s tem pa zatremo rast čilija. Tudi kasneje, ko ga presadite v zemljo, potrebuje veliko dlje časa, da “pride k sebi” ter začne rasti naprej. Zalivamo jih na nekaj dni, obvezno pa jih imamo tudi nekje blizu vira svetlobe (okenska polica) in nikakor ne v temačnih prostorih.

Še pred samo presaditvijo v zemljo je potrebno čilije postopoma pripraviti na zunanje okolje. Prvi dan lončke postavimo ven le za kakšne pol ure, pa še to ne na sonce, saj jih lahko kaj hitro “zažge”. Intervale dnevno zvišujemo in po kakšnem dobrem tednu so pripravljeni za presaditev na vrt. To naredimo enkrat sredi maja, ko se temperature zunaj že dovolj dvignejo. Posadimo jih na razadalji okoli 40-50cm, da imajo kasneje grmički dovolj prostora.

V tej fazi je najbolj pomembno zalivanje. V primeru suše, kakršna je bila letos, je potrebno zalivati praktično vsak dan, da ostane zemlja pod površjem dovolj vlažna. Na gnojenje se na žalost ne spoznam, to vam bodo najbolje razložili v kaki cvetličarni, tudi o različnih glodalcih ter kako se jih znebiti. V kolikor vam bo šlo vse po planu, bi se morali cvetovi pojaviti nekje sredi junija in nato prvi plodovi julija; na posameznem grmičku jih lahko zraste tudi več kot 30. Plodovi rastejo in zorijo kar precej časa, kak mesec zagotovo, medtem ko grmički rastejo vse nekje do konca septembra, potem pa temperature ponoči le preveč padejo in je sezone konec.

Tokratna letina je veliko boljša napram lanskoletni (no slabša niti ne bi mogla biti), čeprav so se plodovi pojavili/dozoreli na le 6-ih izmed 16-ih grmičkov. Temu botruje, da so bili posajeni preveč na gosto ter premajhni kozarčki, ki so zatrli rast čilijev v 2. fazi in ostalih 10 grmičkov šele sedaj dobiva plodove, kar pa je seveda prepozno, da bi dozoreli. Večino čilijev bom posušil in zmlel, nekaj pa se jih bo vložilo skupaj z manj pekočimi vrstami. Pri letošnjem pridelku se moram zahvaliti tudi babici, ki mi je izdatno pomagala in čilije v času študija doma pridno zalivala.