V prejšnjem zapisu sem se navezoval na aktivnosti v naravi in ob že drugem obilnem sneženju na Dolenjskem, je bil že skrajni čas, da se nekaj navezuje tudi na to.
Redko priliko, ko v domačih koncih zapade toliko snega, je potrebno izkoristiti kar se le da… tako decembrske kot nedavne januarske snežne padavine. Nekako standardno se nas takoj nabere par kandidatov, ki se ob prvi priliki odpravimo v domače “hribe” na Javorovico bodisi nametovati “kicker” ali pešaka na Špilerjevo špico.
Tokrat pa je zapadlo dovolj snega tudi za nekoliko bolj strm teren na Gorjancih, da je prekrilo vse grmičevje ter ležeče hlode, sicer namreč obstaja velika verjetnost, da si uničiš opremo. S kolegom sva se odpravila v Pendirjevko in nato po strmi poti do Mikavža. Nekoliko preveč optimistično sva pričakovala, da se je že pred nama našel kak “bedak”, ki je rinil na Gorjance. Realnost je bila nekoliko drugačna in sva bila avto primorana pustiti že v Cerovem logu, od tam naprej pa peš v celga. Že do vznožja Pendirjevke sva potrebovala 2 uri in nekaj malega, nato pa še okoli 2 uri po strmi poti. Snega je bilo na začetku nekje do pasu, kasneje na strmini pa do rebr in naprej si se lahko prebijal le tako, da si zapičil bord predse in se z rokami pomagal potegniti naprej. Glede na zelo počasen tempo nama ni uspelo priti do vrha. Prilezla sva le nekje do polovice, obenem se je pričelo še megliti, hkrati pa se nisva želela vračati po temi… zatorej sva se raje obrnila in spustila nazaj v dolino. Skoraj 6 ur petkovega gazenja za slabih 10 minut spusta, pravzaprav le iz principa in trme, da se končno enkrat gre “odfurat” ta del Gorjancev. Na koncu sva pregazila cca. 8km in še malo, povprečna hitrost pa je znašala neverjetnih 1,5 km/h! In ja, ne vem, kdaj bom naslednjič toliko nor, da bi šel ponoviti… verjetno kar nekaj let zagotovo ne :).
Video: Jan Rifelj