Na Novi Zelandiji smo že krepko v pomladi in aktivnosti se na račun toplejšega vremena čedalje bolj množijo. Verjetno se je marsikateri športnik po duši že soočil s podobnim “problemom”, ko je njegova oprema več vredna od marsikatere premičnine. Moj 12 let star Passat resda ni pregrešno drag in nekaj desk ter kolo hitro presežejo vrednost. Ne da si sicer boljšega avta ne bi mogel privoščiti, vendar pa so prioritete nagnjene nekoliko drugam.

Prejšnji mesec sem se odpravil v trgovino po čevlje in prišel domov s
polnovzmetenim gorskim kolesom. Kaj naj rečem, bravo potrošnik Janez! Čevljev si nisem uspel kupiti. Sicer redno igram košarko, tudi odbojko na mivki bi z veseljem igral, če bi le v Aucklandu imeli kako pravo igrišče. Niti enega samega pravega še nisem našel, Šentjernej ima dve igrišči! Prilegla bi se mi tudi kakšna runda squash-a, vendar ne poznam nikogar, ki bi ga igral. Če bo le spodobno vreme, grem naslednji vikend na sneg. Skakanje na trampolinih me občasno še vedno potegne. Kadarkoli so spodobni pogoji na oceanu, se srfa ob vsaki priliki. Tudi pozimi in ko po nekaj urah v vodi ne čutiš več rok. V primerih, ko v Aucklandu piha veter, sedaj razmišljam, da bi se začel ukvarjati še s kitesurfingom.

Sem morda omenil, da mi primanjkuje časa za vse skupaj? Rahlo. In dejstvo, da sem v celem letu na Novi Zelandiji utegnil pogledati le en film, verjetno govori samo zase.