Po začetnih dnevih ob obali smo se za par dni odpravili tudi v notranjost Salvadorja. Ustavili smo se v San Miguel-u, kjer sem pri zdravniku prosil za injekcijo proti tetanusu. Po tem ko sem se porezal, sem se spomnil, da se že več kot 10 let nisem cepil. Kot sem že omenil v prvem zapisu, smeti je povsod na pretek. Tudi na plažah mrgoli plastike in zarjavelih pločevink. Nisem želel tvegati.

Krenili smo jo proti Santa Ani. Vsa mesteca so si precej podobna, torej da ko vidiš enega, vidiš pravzaprav vse. Glavnemu mestu San Salvador smo se izognili, saj tam ni nič za videti. Obenem nas je na začetku skrbela tudi varnost. Santa Ana je eno izmed relativno večjih mest v severnem predelu Salvadorja. V središču mesta se nahaja tržnica, teater in pa katedrala. Vse si je možno ogledati v roku pol ure. In to naj bi bilo eno izmed lepših mest! Od turističnih točk sem bil navdušen le nad vulkanom, ki se nahaja v bližini Santa Ane. Za pohod smo morali najeti vodiča in policista. Kljub vsemu pot ni izgledala prav nič nevarna in do vrha smo prispeli prej kot v eni uri. Na vrhu smo se nadejali sončnega mrka, vendar pa je bil vulkan na žalost odet v meglo. Vseeno je bil pogled na jezero v kraterju precej veličasten.

Naslednji dan smo se Iz Santa Ane odpravili proti Acajutli. Ustavili smo se v Tazumalu in ogledali piramido ter nadaljevali po Ruta de la Flores, saj naj bi bila ena izmed »must-to-see« stvari v Salvadorju. No, nihče izmed nas na koncu ni vedel, v čem je sploh poanta te vožnje. Peljali smo se skozi nekaj majhnih mestec, ki so bila sicer očarljiva, vendar nič dih jemajočega. Noč smo preživeli v obalni vasici Los Cobanos. Z Marcom sva povečerjala v eni izmed tamkajšnjih lokalnih restavracij z Michelinovo zvezdico. Upali smo, da bo naslednje jutro zaradi bolj izpostavljene obale srf nekoliko večji. Izkazalo se je da tamkajšnje skale rabijo precej večji swell, da se sploh pojavijo valovi. Na srečo smo na plaži naleteli na dva lokalca, ki sta nam želela pokazati eno izmed bližnjih plaž, kjer bi morali najti valove. Žal tudi tam niso bili kaj prida, zato smo se odločili za izlet z ladjico v osrčje džungle. Tam smo imeli priložnost od blizu videti krokodile. Lahko povem, da imajo piščanca kar radi. Zanimivo je videti, kako izpopolnjeno je njihovo telo. Plava lahko le nekaj centimetrov pod površino vode in voda se na površju niti malo ne premika.

Po prihodu nazaj v El Tunco sva z Maticem kontaktirala nekdanjega motokrosista Guillermota. Ta naju je odpeljal na turo po notranjosti. Žal so bile plantažne poti preveč razmočene, tako da sva se žal morala zadovoljiti s quadi. Tudi ti so precej dobro leteli po blatu. Pot nas je vodila skozi majhne vasice v Salvadorju. Vsi mimoidoči so nam mahali z največjim veseljem, še posebej ko smo se ustavili, so nas vedno prišli ogovorit. No najina španščina je bila komaj zadovoljiva, da sva izustila, da prihajava iz Slovenije in da sva prišla v Salvador zaradi valov. Vmes smo nekajkrat zavili z glavnih poti in se vozili po plantažah kave. Žal je glavna sezona obiranja v decembru, tako da so bile plantaže večinoma prazne, sicer pa so polne Salvadorčanov in zna biti precej živahno. Ustavili smo se tudi v tovarni, kjer sva imela možnost kupiti kavo prve klase. Jaz je žal ne pijem, vendar priznam, da mi je v tovarni precej dišalo.

Vikend pred odhodom je Salvador »zadel« nov swell. Kolega Marc se je medtem odpravil v Nicaraguao, saj so ga rebra preveč bolela od preteklih dni na srfu. Navoskana deska lahko odbro ožuli spodnja rebra medtem ko ležiš na deski. Srfanje brez neoprena je čisti užitek, vendar pa ima tudi svoje slabosti. Posnetkov iz vode žal nimam. V vodi se nisem želel ukvarjati z GoPro-jem v ustih, kajti v primeru, da te valovi držijo pod vodo, želiš imeti v ustih karseda čim več zraka. Nekaj najlepšega se je zjutraj zbuditi in odkorakati v vodo še preden se ostali zbudijo. Sediš zunaj v čisti tišini, valovi te dvigajo in spuščajo… Ob tebi se morda najde le še kak pacient, ki se je pripravljen res zgodaj zmigati v vodo. Ravno ta jutranja spokojnost naredi srfanje nekaj posebnega. Vsekakor svoje vrste meditacija in telesna aktivnost hkrati. Ni važno koliko valov si ujel, kakšne zavoje si uspel narediti, glavno vodilo srfanja bi kljub čedalje bolj natrpanim lokacijam še vedno moralo biti: »The best surfer out there is the one having most fun!« In »fun-a« je bilo v dveh tednih ogromno. El Salvador sem zapustil nasmejan do ušes. Matica sem odložil na shuttle za Guatemalo, sam pa sem jo pahnil počasi proti Novi Zelandiji. Kako počasi pa boste lahko prebrali v naslednjem zapisu.