Po očaranem obisku Slovenije me je pot vodila v Salvador. S kolegom Maticem, ki ga poznam iz Nove Zelandije, sva splanirala dvotedensko potovanje po tej državici. Zakaj Salvador? Zakaj država, ki ima eno najvišjih stopenj kriminala na svetu? Odgovor je valovi. Salvador vsak dan ponuja ene najboljših pogojev za srfanje. Ostalega pravzaprav nima veliko za ponuditi. Še najbolj me je šokirala sama umazanost države. Ljudje preprosto odmetujejo vse kar jim je pri roki. Avtobus sredi vožnje odpre vrata, da ljudje zmečejo stvari na cesto. Predvidevam, da v šolah krepko primanjkuje izobraževanja o posledicah onesnaževanja. Smeti ležijo povsod in včasih se počutiš, kot da bi hodil po smetišču (tudi po plažah). Na vsakem koraku je možno opaziti, kako revna je država. Veliko pozornost je pritegnila tudi prisotnost vojakov, policistov in čisto običajnih ljudi z orožjem v rokah na vsakem koraku. Greš v trgovino in povsod stoji nekdo s šibrovko v roki. Odpreš lokalni časnik in bereš koga vse so včeraj odstranili.

Kot sem že omenil zgoraj, če ne srfaš, država nima kaj za ponuditi. Srfanje je v Salvadorju izjemno in toliko odličnih lokacij je težko najti na kupu. V deževnem obdobju, torej sedaj, so valovi nekoliko večji in vsako jutro so pogoji za srfanje idealni. Po deveti, deseti uri dopoldne začne pihati rahel veter proti obali, ki valove nekoliko uniči. V zakup je potrebno vzeti dejstvo, da je voda tudi precej umazana.

Prvih nekaj dni po pristanku sva z Maticem preživela v El Tunco-tu. Tukaj sem po naključju srečal tudi kolega, Marca, ki sem ga spoznal lani na Havajih. Ja svet je preveč majhen. Oba z Maticem sva -se nadejala, da bova v Salvadorju kupila srfe. Hitro sva naletela na realna tla. V prvem večjem mestu, kjer sva se ustavila in kjer so nama priporočili, da pogledava za srfi, je bila ponudba zelo mizerna. »Tony Tony has surfs to sell!«, jih je dejala večina. No Tony je imel le dva stara srfa na voljo. V El Tuncotu je bila izbira nekoliko boljša, tako da sva vsaj za silo lahko nekaj kupila.

Swell je bil prve dni razmeroma velik, nekje »double overhead«. Mesec in pol predtem nisem bil v vodi in nič čudno, da je bila moja kondicija na dnu. Kot posledica me je seveda močan tok na Bocani odnesel vzdolž obale, tako da sem iz vode lezel po najbolj neprijetnih skalah. Že prvo srfanje se mi je uspelo porezati po nogah. Ne bi me ravno skrbelo, če se to ne bi zgodilo v Salvadorju, kjer so ocean in reke izrazito umazane.

Marc nama je predstavil še Avstralca Harrry-ja in skupaj smo presrfali prvih nekaj dni. Highlight prvih dni je bil vsekakor izlet z ladjo v Las Flores-u. Louis nas je ob petih zjutraj v največji temi odpeljal proti enemu izmed najbolj znanih point breakov v Salvadorju – Punta Mango. Tja smo prispeli ravno ob sončnem vzhodu in poskakali v vodo. V vodi je že čepela skupinica Izraelcev in Avstralcev. Glede na gnečo sem pričakoval, da ne bom uspel odpeljati vala. Izkazalo se je, da sem imel enega najboljših sessionov. Za nameček smo bili zadnjo uro štirje sami v vodi in imeli valove zase. Po štirih urah srfanja se kaj veliko nisem mogel premikati. Krenili smo jo dalje in počasi nazaj proti El Tuncotu. Med krajšim potovanjem po državi so nas v marsikaterem mestu ustavljali in spraševali, če nas lahko slikajo. Gringotov marsikje ne vidijo prav pogosto.

Toliko za zdaj. O notranjosti države pa v naslednjih zapisih.