Pravzaprav sem imel kar srečo, da sem sploh prišel v Vancouver. Slabo uro se je zatikalo že v Salvadorju na letališču, kjer možakar online ni našel moje ESTA vize za tranzit čez Ameriko. Pri vkrcanju na letalo Los Angelesa – Vancouver sem potreboval tudi kanadsko vizo, katere pa se Janez ni spomnil urediti pred odhodom. Na veliko srečo sem to lahko uredil preko na računalniku, medtem ko se drugi vkrcavali na letalo… sicer bi ostal v Los Angelesu. Za konec me je gospod na imigracijskem uradu 15 minut spraševal in zvijal o mojem obisku Kanade. Verjamem, da izpade malo sumljivo, če preletiš celo Ameriko, samo za to da bi si v dnevu pa pol ogledal Vancouver in odletel nazaj. Zakaj samo dan pa pol, zakaj ne cel teden, kaj je moj namen obiska, koga poznam tukaj, kako ga poznam, koliko alkohola imam s sabo, kaj delam na Novi Zelandiji, zakaj potujem na slovenskem potnem listu itd.

Takoj po prihodu sem jo takoj mahnil v posteljo, saj me je naslednji dan čakalo ogromno aktivnosti. Zjutraj sem si sposodil kolo in se odpravil na 30km! kruzanje po mestu. Glede na to, da je Vancouver precej raven, ni bilo pretirano naporno. V Aucklandu bi verjetno izpustil dušo. Kolesarske poti imajo lepo urejene za turiste, tako da lahko v štiri-urni turi obdelaš večino znamenitosti. Pot se začne v Downtownu in vodi po obzidju okoli Stanley parka. V mestu sem se takoj počutil domačega. Ogromno je zelenja, dreves in sama urejenost mi je takoj dala občutek, da bi tukaj z lahkoto živel. Morda še pod vtisom kontrasta, saj sem po Salvadorju končno prišel v “civilizacijo”.

Ob enih popoldne sem se med odmorom za kosilo dobil z lokalko Iso in s kolesi sva jo ucvrla na kratko turo znotraj centra. Presenečena je bila, koliko znamenitosti mi je v samo nekaj urah že uspelo videti. Ja, sem kar gonil po mestu. Kasneje sva se z avtom odpravila proti Squamish-u, ličnemu mestecu na koncu fjorda. Vsi hodijo na Novo Zelandijo, da bi si ogledali Milford Sound, sedmo čudo sveta wannabe… medtem ko je vožnja iz Vancouvra do Whistler-ja praktično enaka. Med vožnjo je Isa prišla na briljantno idejo, zakaj ne bi šla kampirat. Sonce se je že počasi spuščalo in nisva imela veliko časa. V Squamish-u sva na hitro zmetala kamping opremo v avto in se odpravila do klifov. Sicer je bila pot izjemno kratka vendar pa precej strma, zato sva se kar malo lovila z vso opremo. Čisto na vrhu sva si na ploščadi postavila šotor in privoščila večerjo. Sledilo je še igranje ukulele-ja pozno v noč.

Zjutraj naju je pričakal eden izmed najbolj odbitih sončnih vzhodov s pogledom na čisto mirno gladino. Žal si nisva mogla privoščiti poležavanja. Mene je čakalo letalo Iso pa služba. Hitro sva spakirala, pospravila šotor in odložila stvari v Squamish-u. Isa me je odložila na poti v službo, jaz pa sem jo mahnil proti letališču. Zapis žal ne more biti obširen, saj sem se v Vancouvru ustavil le za dober dan. Naslednjič vsekakor vsaj za dva tedna!