Prvi dopust, ki sem si ga privoščil, že ta je bil fantastičen. Po šestih mesecih sem dobil prve obiske in odločila sva se, da se podava malo naokoli. Sam dosedaj nisem uspel veliko prepotovati po Novi Zelandiji in obiski so bili izvrstna priložnost za to. Reliefna notranjost severnega otoka se mi zdi izrazito podobna Sloveniji, tako da mi pravzaprav nič ni
posebej izstopalo, očarale pa so me plaže, ki se razprostirajo po celem otoku.
Mogočnih zalivov obdanimi s klifi in prazno peščeno plažo z valovi pač
ne najdeš ravno povsod v Evropi.

Za začetek sva jo mahnila južno proti Hot Water Beachu, Rotorui in Taupo-ju. Po Hot Water Beach-u sem se že sprehajal, medtem ko nama ene največjih znamenitosti Cathedral Cove ni uspelo ogledati. Prvi dan zaradi plime, drugi dan zaradi slabega vremena. Še danes sem jezen, da mi Cathedral Cove že 2x ni uspelo ogledati, saj je plaža s svojim prehodom pod pečino resnično nekaj posebnega. Nadaljevala sva proti Mount Maunganui-ju in Rotorui. Vmes na poti sva se veliko spraševala, ali so ob poti morda kakšne kokošje farme, nakar sem se le spomnil, da Rotorua in njena okolica slovi po vonju žvepla. Številni smrdeči se vrelci so posejani po celi pokrajini in res zanimivo je videti, kako se povsod nekaj kadi. Vrelci in gejzirji so tudi v samem mestu, ponekod le nekaj metrov oddaljeni od hiš.

Smrdeči se gejzirčki posejani po celi pokrajini

Renesančni vrt v Hamilton Gardens

Iz Rotorue je slabo uro vožnje oddaljeno mestece Matamata. Verjetno ne preveč znano, če pa omenim, da se v neposredni bližini nahaja Hobbiton pa bo kaj hitro za vse oboževalce najzanimivejši odstavek. Okoliš snemanja trilogij Lord of the rings in Hobbit-a so povsem priredili. Kljub temu, da je na farmi v
okolici 13.000 ovac, ni niti ena samcata nastopila v prizorih. Za
potrebe snemanja so jih 25 pripeljali iz Anglije in le ena še vedno žveči travo na posesti. Tudi drevesa režiserju
niso bila po godu, zato so na enega izmed dreves prilepili vsak ročno pobarvan list
posebej. Zvarili so tudi posebno 1% alkoholno pivo za prizor rojstnodnevne zabave. Rojstnodnevno zabavo so snemali 3 dni in niso želeli, da bi bili igralci vsak dan preveč prešerne volje. Pivo z navadno vsebnostjo alkohola je še vedno mogoče dobiti, vendar pa ga prodajajo le v Hobbiton-u. Kar verjetno niti največji oboževalci Hobbit-a v filmu niste opazili je, da so bili Hobbiti izredno napredni in že v tistih časih imeli vodovod in pa električno napeljavo. Zadnjo noč sva se odpravila do Taupo-ja, velikega jezera sredi severnega otoka. Nič pretirano posebnega z izjemo vročega potočka, v katerem se je možno namakati. Naravne toplice!

Hobbit hole
Hobbiton
Vodovod in pa električna napeljava v Hobbit luknji
Za vrtičke vsak dan skrbi posebna ekipa. No, babico doma bi bilo sram, če bi imela tako “urejeno”
Vroč potoček v Thermal Park – Taupo

Na poti na Northland sva se vmes sva se za eno noč vrnila v Auckland. V manjši časovni stiski severno od Aucklanda niti nisva uspela veliko obdelati. Prvi dan sva preživela že čisto blizu na Forestry-ju, saj je bilo čisto preveč lepo, da bi čas zapravljala za vožnjo v avtu. Sonce namreč zaide že pred šesto zvečer, tako da od dneva ne ostane kaj dosti. Čeprav vsi priporočajo Bay of Islands in Paihi-jo, sva tam le prenočila. Naslednji dan sva raje preživela v Taupo Bay-u. 10 kilometrov z glavne ceste oddaljen zaliv obdan s klifimi in prazno peščeno plažo. Po vsej verjenosti gre za počitniško mestece, saj na plaži ni bilo žive duše. Zaton sonca sva spremljala na zahodni strani Nove Zelandije v Ahipari, ki se nahaja na začetku 90 Miles Beach-a. Zanimivo da 90 Miles Beach sploh ni 90 milj dolga plaža, le 88km v bistvu, hkrati pa velja kot uradna “avtocesta”, kjer se dnevno vozijo avtomobili in avtobusi. Kaitaia kot mestece, kjer sva prespala, ni bila nič posebnega. Presenečen sem bil le nad številom priimkov, ki so se končali na “-ich”. V začetku 20. stoletja je bilo tukaj namreč ogromno Hrvatov, ki so kopali jantar in pridih tega se še vedno močno opazi. Celo tako, da te ob prihodu v mestece pričaka tabla z “dobro došli”. Zadnji dan sva se iz Kaitaie odpravila na najbolj severno točko Nove Zelandije – svetilnik Cape Reinga. Tik pred vrhom je bilo potrebno preizkusiti še spuščanje po sipinah. Saj ne da sem se pri zadnjem spustu in padcu tako močno udaril v bok, da mi je bilo slabo od bolečine. Po protibolečinski tableti sem stisnil zobe, da sva si lahko vsaj v počasnem pohajkanju ogledala Cape Reingo. Veličasten prizor, ko Pacifik trči s Tasmanskim morjem in povzroča na oko vidne tokove. Za konec naju je čakala še 400km dolga vožnja proti domu. Ne sliši se veliko, vendar pa je potrebno vedeti, da na Novi Zelandiji ni avtocest, kjer bi bila povprečna hitrost vsaj približno okoli 100 km/h. Pot tako ponavadi traja celo večnost in kilometri tečejo hudičevo po polžje.

Svetilnik Cape Reinga
Dobrodošlica v Kaitai-ji
Konec 90 Miles Beach-a
Uradna “avtocesta” in spremljanje sončnega zahoda v Ahipari – 90 Miles Beach

Krajše 10-dnevno potepanje po severnem otoku se je zaključilo in minilo povsem prehitro. Življenje se je vrnilo v stare tirnice, jesen se počasi preveša v zimo in vreme postaja čedalje bolj muhasto, deževno in vetrovno. Veliko manj očarljivo od toplega poletja, pa ko bi vsaj bila prava zima in sneg. Nikakor se ne morem navadati, da se bliža zima… če pa bi po vseh “pravilih” ob tem času moralo postajati topleje. Priložnosti za podobne izlete bo čedalje manj, prihajajoča zima pa upam, da čim hitreje mine.