Življenje na Novi Zelandiji se počasi stabilizira. Poleg nakupa avta in vselitvi v stanovanje sem si začel opremljati sobo, saj je bila le-ta ob prihodu povsem prazna. Kupiti sem si moral posteljo oz. trenutno je samo jogi, nočno omarico pa sem dobil od kolega, ki se je izselil. Tudi urejanje papirjev počasi napreduje, saj se moram zaradi pogodbe prijaviti za drugačen tip vize. Domači mi pošiljajo številne stvari in celoten potek bom opisal v kakšnem izmed naslednjih zapisov.

V okolici stanovanja (hiše) imamo kar nekaj različnih lokacij, kamor je moč pobegniti v prostem času. Živim relativno blizu obale, kakšnih 10 minut vožnje do nekoliko bolj mondene soseske Mission Bay, kjer se nahaja tudi plaža za kopanje. Vendar pa je voda zaradi peščene podlage kakopač zelo motna in ni tako čista kot marsikje v Jadranskem morju. V Mission Bay-u se nahaja tudi dalmatinska restavracija Dalmatia. Nujno je bilo potrebno preveriti, ali imajo tudi kakšne domače dobrote. Pričakovano imajo na voljo burek, čevapčiče ter še nekatere ostale znane dobrote. Sicer obrok po velikosti ni niti malo primerljiv z bureki iz raznih pekarnic in tudi cena je neprimerno bolj zasoljena (12 €), vendar sem ga želel poskusiti že iz principa. In ja, bil je izvrsten. Piko na i pa so k dalmatinskemu vzdušju pričarali spremljajoči zvoki Oliverja Dragojevića in zagotovo se bom nekega dne odpravil tudi na čevapčiče.

Medtem ko se v centru Aucklanda nahaja nekaj več stolpnic, so povsod v “predmestju” samo hiše in veliko število parkov. Eden izmed večjih je tudi One Tree Hill. Recimo Tivoliju podoben park s to izjemo, da se na njem pasejo ovce in krave. Vem, pridem iz domačega podeželja v Auckland in prva stvar, ki jo slikam, so krave in ovce. Kot da bi jih videl prvič v življenju. Sem mislil, da se bom lahko po parku malo sprehajal bos, pa sem hitro ugotovil, da je zaradi številnih ovčjih iztrebkov to vse prej kot mogoče. Sprehajanje je mogoče povsod med ovcami in številni parki nudijo prijeten pobeg iz mestnega vrveža.