Nekaj veliko sicer zaradi časovne stiske nisem eksperimentiral, vendar sem na koncu še vedno na 15-ih mestih uspel plačati s kartico, predvsem samopostrežne blagajne v trgovinah, kosila na študentske bone, pa tudi mince za tehnični svinčnik v papirnici, leče v optiki itd. Vse je sicer šlo lepo po planu, razen zadnjih nekaj dni, ko smo po 12 ur in več delali na faksu in so bili sendviči iz avtomata glavni dnevni obroki, kjer pa seveda načeloma ni možnosti plačila s kartico. No ja, enkrat smo naročili tudi dostavo, kjer so to možnost imeli. 🙂
Nekoliko pogrešam to obliko plačevanja tudi v pekarnicah, fotokopirnicah, precej šalabajzerski izgovor v nekaterih restavracijah pa je, da v primeru koriščenja subvencionirane prehrane (študentski boni), ni možno plačati s kartico – normalna stranka seveda lahko…
Ena izmed večjih prednosti pri negotovinskem plačevanju je po mojem mnenju seveda nadzor nad lastnimi financami. V spletni banki enostavno vidiš kje in koliko si zapravljal, skorajda ni potrebe po raznih aplikacijah kot so Toshl ali kakšni excelovi datoteki za računanje stroškov.
In pa še kratek videoclip
lahko pač enostavno mene pelješ na večerjo… in seveda tam plačaš s kartico 🙂
Nimaš daleč da vprašaš, zakaj npr. male zneske ni željeno plačevati s karticami oziroma kolikšne so provizije, ki jih morajo trgovci plačevati bankam za prejeto plačilo preko kartice, prav tako ti je verjetno znano, da če tebi s kartice odtrgajo par €€€ recimo 8.julija, bo banka denar nakazala upravičencu po tem datumu. Zatorej na marsikaterih vratih lokalov oz. trgovinic tudi ni nalepk, ki bi vabile k plačevanju s karticami, čeprav jih denimo jemljejo….. 🙂
Še kot zanimivost, da ne boš mislil, kako dobro kartico imaš: z MASTERCARDOM ne moreš kupiti nobene uradne stvari, povezane z olimpijskimi igrami v Londonu, ne sprejemajo jo v uradnih trgovinah olimpijskih iger, z njo ne moreš kupiti vstopnic za OI, skratka za vse to je namenjena samo in edino VISA.