Pred kratkim sem naletel na skladbo, ki sem jo poslušal v mlajših letih, in ravno ta je bila povod za tale zapis, in sicer kako se glasbeni okus spreminja z leti. Pesem sem nekoč imel na “repeat” nonstop, zdaj pa mi sicer ni slaba, vendar pa si je zagotovo ne bi naložil na mp3 ali na cd za v avto. Nisem nekaj pretirano star, pa vendar sem kljub temu zamenjal že kar nekaj zvrsti svoje priljubljene glasbe. Začenši z vrtcem in Kaličopkotom, nenehnim očetovim vrtenjem kasete Helene Blagne ob vožnji na morje, ekstra popularnim DJ Bobotom v 90-ih, potem nekoliko bolj rock obdobjem, nekaj 80-ih, pa vse do današnjih nekoliko bolj alternativnih zvrsti.
- Kaličopko – Ole majole
- Helena Blagne – Santa lucija
- DJ Bobo – Freedom
- Liquido – Narcotic
- Limp Bizkit – My generation
- Linkin Park – Papercut
- Green Day – When I Come Around
- Puddle Of Mudd- She Hates Me
- Sum41 – Motivation
- Gorillaz – Feel Good Inc.
- The Strokes -Someday
- Kings Of Leon – California Waiting
- Good Charlotte – The Anthem
- Billy Idol – Dancing With Myself
- Lipps Inc – Funky Town
- MGMT – Kids
- The Naked And The Famous – Punching In A Dream
- Foster The People – Pumped Up Kicks
- Parov Stelar – Libella Swing
… in glede na omenjen seznam ter tendenco spreminjanje mojega glasbenega okusa, me prav nič ne bi čudilo, da bom podobno kot tri četrt populacije pri štiridesetih poslušal dalmatinske pri šestdesetih pa domačo narodno-zabavno glasbo. 🙂 Situacija spreminjanja glasbenega okusa pa je verjetno tudi pri vas (bralcih) podobna, ali pač?
Kaj pa Pepel in kri, ti niso nič ostali v spominu?