Pri meni je to pravi mali fenomen, še posebej v spomladanskih dneh. Ne mine dan, ko ob učenju ne bi zaspal. Nekaj dni nazaj sem se spravil brati maturitetno gradivo in glej ga zlomka. Uspelo mi je prebrati neverjetno celo stran in 3 vrstice (Vladimir), preden sem zaspal. Danes še hujši primer. Samo pomislil sem na učenje (jutri pišemo maturitetni esej), ma ni minila minuta, že sem kakopak prijetno dremal. Prav zanimivo bi bilo videti recimo znanstveno raziskavo, kako učenje uspava – se javim, namreč menim, da sem idealen primer.

Zagotovo najbolj bedno pa je bujenje iz popoldanskega spanca. Vsa ta zalimanost ter zmedenost, ki pa je veliko večja kot ob vstajanju v jutranjih, ranih urah. Popoldanski trenutek tik pred spanjem je sprva mega prijeten, veliko bolj prijeten kot tisti zvečer, a je bujenje toliko mučnejše.

Sicer pa se sploh zavedate, da približno tretjino/četrtino svojega življenja prespite? To gre okoli 15 do 20 let življenja v “nič”. A ne bi bilo bolje živeti 15 let manj, samo kot mlajši ne bi nič spali in bi lahko mladost izkoristili do konca? 🙂