Pomlad prinaša marsikatera opravila okoli hiše, ena izmed njih je recimo tudi košnja trave. Po današnjem uro in pol (še ni končano) dolgem skakanju s kosilnico se prav prileže kozarček okrepčila v obliki piva.

Mi je pa tole pivo dalo misliti marsikaj, vsaj glede kulture pitja. Res da sem dolenjskega porekla ter da se na 1500 tukajšnjih prebivalcev nahaja kar 800 zidanic, bi se posledično lahko sklepalo marsikaj, pa vendar…

Menim, da bi kultura pitja morala biti obvezen del vzgoje otrok. O njej bi se bilo potrebno odprto pogovarjati ter najstnikom predstaviti vse podrobnosti, ki jih lahko doletijo, obenem pa jim tudi ne omejevati uživanja, seveda v prisotnosti staršev. Zelo neprijetne so situacije, ko starši otroku popolnoma branijo alkohol (celo rum kokose), a se takim na koncu še najbolj zasuka (ja poznam take…). Zakaj bi otroku branili požirek vina ob nedeljskih kosilih? Bo otrok vsaj poznal okus ter imel nekaj previdnosti pri prvem globokem pogledu v kozarec. Čez 90% populacije v svojem življenju se kdaj po domače “naruka”, to je realnost in ne vem zakaj bi si si zatiskali oči pred temi stvari. To se dogaja…

Da pa slučajno ne bo kdo mislil, da po sledečem pisanju odobravam pijančevanje. Ravno nasprotno – veliko bolj se nagibam k zmernemu in preudarnemu uživanju alkohola, pri vožnji pa popolnoma brez. S tem prispevkom sem hotel le opozoriti na zadeve, ko je otrokom alkohol predstavljen kot tabu, sami pa ga nato seveda zaradi “firbčnosti” enkrat zagotovo poskusijo in je razočaranje na strani staršev še toliko večje.

Malo prejle sem našel še svojo sliko enega izmed prvih stikov s pivom 🙂