Včeraj sem si po več letih ogledal našo famozno popevko EMA 2009. Že na začetku nisem vedel, ali bi se smejal ali jokal… Že pri prvi predstavitvi izvajalca me je zbodla t.i. razglednica. Odlično so posnemali Facebook!

Pa pojdimo k glasbi, ki naj bi bila osrednja tema prireditve… Slovenci imamo kar nekaj kvalitetnih avtorjev in tudi slovensko glasbo zelo rad poslušam, ampak na EMI je pa bolj kot ne tema. Uveljavljeni glasbeniki se na EMO skorajda ne prijavljajo, očitno se jim že ne splača oz. vedo, da je nesmiselno, saj se na Evroviziji po navadi odražajo le politične veljave nastopajočih držav.

Naši izvajalci bi se morali malo zamisliti nad sabo in upoštevati dejstvo, da mora biti pesem všeč večini, da gre pesem v uho ne glede na to kakšne zvrsti glasbe poslušalec sicer najraje posluša. Tega se očitno sploh ne zadevajo, ker čedalje več posiljujejo s to avtohtono cigansko glasbo, turfobolkom, belokranjskimi tamburicami… Ok, saj je kvalitetno morda in kul nam, Slovencem, kaj pa ostali po Evropi? Ti nas pa gledajo postrani, če smo normalni, da si sploh upamo poslati tako pesem na Evrovizijo. Rezultat je, kakršen pač je.

Ob nadvse nerazburljivi razglasitvi rezultatov so zmagovalci EME 2009 postali Quartissimo s skladbo Love Symphony in med nastopajočimi je to v redu izbira, ker če bi zmagale recimo kake Blond bejbe ali kaj že, bi pa osebno sabotiral letalo, še preden bi odletelo proti Moskvi.

Quartissimo – Love Symphony

Moje amatersko uho pa je ob Omarjevem komadu – I Still Carry On, ki je bil poleg Quartissimo edini še sprejemljiv, zaznalo primerjavo s pesmijo California od Phantom Planet. Khmm, khmmmm….

Za nekaj let je bilo EME več kot preveč 🙂