Primož Kozmus je svoje ime izpostavil v dobro vseh športnikov, ko je podal izjavo, da namerava končati svojo kariero, če se status športnika ne uredi. Sicer se ne strinjam z njegovo izjavo o mesečnem nadomestilu v višini dveh bruto plač, a bi bilo treba to področje rešiti, ker se vleče že dolga leta. Če bi upoštevali njegov predlog,  bi bilo izjemno težko ovrednotiti športne dosežke, ker so ti odvisni od medijske izpostave, posledično tako sponzorjev in gledalcev. Čeprav bi si želeli, da bi bili obravnavani enako, to sigurno niso. Malokdo ve za Gorazda Laha, Majo Vidmar, ki “razturata” sceno v svojem športu, a sta padalstvo in plezanje medijsko zapostavljena napram recimo smučanju, kjer za Tino Maze ve celo moja stara mama.

Slovenija izpljune ogromno število športnikov svetovnega kova in lahko smo ponosni na njih, a rente jim še vedno ne bi dal, žal. Zavestno so se odločili za svojo življenjsko pot tako kot vsak navaden državljan in bi bilo dobro torej najti drugačen način namesto rente. Lahko bi jim omogočili prekvalificiranje po končani karieri, bog ne daj zaradi poškodbe, v svojo stroko in čemur so se morali v mladih letih odreči, saj so po večini trenutno vsi zaposleni v javnem sektorju (vojska in policija).

Moje skromno mnenje glede tega, čisto mogoče pa da sem kaj pozabil omeniti, saj je tema precej delikatna in glede na to da je niso uspeli razčistiti že vrsto let, bi znalo Kozmusovo izpostavljanje pohitriti zadevo in pognati razmišljanja o alternativnem spodbujanju slovenskih športnikov.