Včeraj so se v Slovenskih Konjicah odvijale Jadranske igre, igre, ki nekoliko spominjajo na legendardne Igre brez meja. Na Jadranske igre se je prijavila tudi ekipa iz Šentjerneja, ki smo jo sestavljali: Jernej, Nejc, Jaka, Urša, Tjaša, Sara, Klemen in jaz. Prijavili smo se za zabavo, druženje, saj nihče izmed nas ne trenira resno kak šport… še iger nam ni uspelo malo povaditi, kaj šele da bi si razdelili vloge. Vse to smo malo improvizirali na mestu samem :). Želeli smo le nadaljevati uspešno Šentjernejsko tradicijo, ko so leta 1997 zmagali na Igrah brez Meja in se uvrstili v finale.

Na pot je bilo potrebno kreniti že nekaj po 6. uri zjutraj, da smo seveda pravočasno prispeli. V kvalifikacijah, kjer je nastopalo 14 ekip iz cele Slovenije, so bile sprva na sporedu tri igre: Leteči vaterpolo, plezanje do pršuta ter vlečenje vrvi. Kljub dobremo občutku pri prvi igri, nam na žalost veliko zadetkov zaradi prestopov niso priznali, pa tudi pri plezanje do pršuta nismo bili najhitrejši, tako da smo po dveh igrah zasedali skromno zadnje 12. mesto. Nato je sledila še zadnja igra v dopoldanskih kvalifikacijah, in sicer vlečenje vrvi. Po telesni konstrukciji nasprotnikom nismo ravno vzbujali strahospoštovanja, saj smo bili od velike večine precej lažji in drobnejši… pa zato morda toliko bolj trmasti. Potem ko smo premagali prvo ekipo, smo se še delali norca, si v zafrkanciji poljubljali mišice itd. No že v naslednjem dvoboju proti fizično precej močnejšemu, vsaj po izgledu, Mariboru, pa so začele za nas navijati tudi nekatere ostale ekipe. Tudi nam ni bilo jasno, od kje smo tega zmožni, vendar smo kasneje strli še Ptujčane. V finalu kvalifikacij vlečenja vrvi smo morali priznati premoč ekipi iz Šmarja pri Jelšah, čeprav ni veliko manjkalo. Roke so nas po vlečenju tako bolele, da 10-15 minut nismo mogli držati niti piva v rokah. Vendar nam je prav zadnja igra prinesla toliko točk, da smo se iz 12. povzpeli na 4. mesto in se s tem uvrstili v večerni finale 6-ih ekip (Slovenj Gradec, Šmarje pri Jelšah, Ptuj, Maribor, Slovenjske Konjice in seveda Šentjernej).

Posnetek vlečenja vrvi v kvalifikacijah (če posnetka ne vidite, kliknite “refresh”):

 

Nad razglasitvijo in četrtim mestom v kvafilikacijah smo bili toliko presenečeni, da je bila v bistvu to za nas že mala zmaga. To je uvidelo tudi kar nekaj Šentjernejčanov, ki so spremljali kvalifikacije preko spletnega prenosa v živo in se na vrat na nos pripeljali v Slovenske Konjice spodbujat našo ekipo. Prišlo jih je zagotovo kakšnih 6,7 avtomobilov in kot ekipa smo bili res presenečeni nad takšno podporo. Res svaka čast vsem! V celi množici Konjičanov so bili eni najbolj glasnih in bučnih na tribuni.

Ob 9. uri zvečer se je pred več kot tisočglavim občinstvom pričelo še veliko finale. Tekmovali smo v šestih igrah: Leteči vaterpolo, morska alka, reševanje turistke, plezanje do pršuta, mošarka ter vlečenje vrvi. Po celodnevnem dogodku so bile vse ekipe že dodobra utrujene, vendar smo se vsi borili do zadnjih moči. Neverjetno koliko te navidez precej lahke igre povsem iztrošijo. Če bi opisoval vse igre, bi predolgo trajalo, lahko pa si ogledate celoten posnetek na tej povezavi. Zmagovalci finala so se nato uvrstili tudi v mednarodni finale (Hrvaške, Italije, Črne Gore in Slovenije), ki bo 8. septembra potekal v Biogradu na moru.

vir slike: siol.net (več fotografij na povezavi)

V nekaterih igrah nam je na žalost zmanjkalo kanček sreče, kjer je bilo precej izenačeno in bi lahko morda na koncu, če bi se vse poklopilo, osvojili tudi 3. oz. 2. mesto, prvo mesto pa je bilo neglede na vse daleč od realnih zmožnosti. No, razen če bi v finalu v vlečenju vrvi uspeli potegniti še koga :), v kolikor bi tudi sami, kot nekatere
ostale ekipe, bili v gojzarjih in imeli roke posipane z magnezijem,
vendar kot sem že na začetku omenil, nismo imeli kakšnih priprav. Tudi s četrtim mestom smo bili več kot zadovoljni in čestitke vsem sodelujočim ekipam, nekateri so bili res dobro pripravljeni, sami pa smo bolj upali na element presenečenja :).

1. Slovenske Konjice – 50 točk

2. Šmarje pri Jelšah – 47 točk

3. Maribor – 38 točk

4. Šentjernej in Ptuj – 27 točk

6. Slovenj Gradec – 10 točk

Edino kar imam rahlo pripombo je, da bi, če se že imenujejo Jadranske igre, lahko bile igre nekje našem koščku obale ne pa na bazenu. Hkrati pa tudi, da bi bil sam urnik nekoliko drugačen. Medtem ko je 12 ekip že ob 9-ih zjutraj nastopalo… in je nato 5 ekip moralo čakati 9 ur na finale, ja zelo se je vleklo, so domačini lahko prišli na finale spočiti, saj so bili avtomatsko uvrščeni v večerni del. Utrujenost celega dneva se je kar poznala, še posebej ob precej hladnem večeru in mokrih kopalkah, čakajoč na svoje discipline. 

Kljub vsemu, so bile Jadranske igre res zanimiva izkušnja, predvsem pa zelo fizično
naporna, čeprav si morda na začetku nismo predstavljali. V postelji so
me ponoči tako bolele mišice, da se nisem mogel niti obračati :).