Po precej čustvenem četrtku, ko so nas v tiskarni razžalostili, da Tegija še ni mogoče dobiti zaradi pokvarjenega stroja, sta se napetost in pričakovanje do danes samo stopnjevala. Okoli pol desete dopoldne sem ga dobil v roke (oz. kar dva izvoda). Lahko rečem, da je izjemno prijeten občutek gledati izdelek v papirnati obliki, h kateremu si prispeval svoj delež – predvsem oblikovalski. Šolsko glasilo je v celoti izdelek dijakov – tako tekst, fotografije (10% morda iz interneta) ter tudi oblikovanje, kar nam po izjavah sodeč, zavidajo na marsikateri drugi srednji šoli v novomeškem okraju.

Če se vam že enormno cedijo sline, si ga lahko izborite v šoli, namreč v pdf obliki bo na voljo, ko bo aktualna številka razprodana. Na nek način je bil zadnji Tegi tudi eden zadnjih projektov v šoli (zaradi pripravljanja na maturo) in moram reči, da bom ustvarjanje glasila kar pogrešal…