V Aucklandu sem praktično že več kot 4 mesece in dnevi bežijo tako hitro, da pravzaprav sploh ne dohajam, kje sem in kaj delam tukaj. Od uživanja pa do vsakdanjih nevšečnosti, niti en samcat dan še ni minil dolgočasno. Odkar sem prišel, sem uspel pogledati samo 1 film, gledanje serij sem praktično opustil, saj se vedno nekaj dogaja. Časa mi zmankuje celo za pisanje bloga, vendar me je včerajšnji mail od bralke, naj že vendarle kaj napišem, motiviral za novo objavo. V zadnjih štirih mesecih sem poleg skrajšane frizure uspel strniti nekaj novih zanimivosti o Novi Zelandiji:

  • Kiwi-ji so, kar se tiče čistoče, precej nemarni. Pri ogledu številnih stanovanj je marsikje čistoča na res nizkem nivoju.
  • Ljudje se ne pogovarjajo o politiki. Politični novinarji izven sezone volitev nimajo dela in morajo v tujino.
  • Vozički v vseh trgovinah nimajo vrtečih se zadnjih koleščkov. Ne znate si predstavljati, kako nadležno je, ko moraš voziček prestavljati, ker se sredi trgovine naredi kolona in zastoj.
  • Niso pretirano delaven narod, zato smo tujci, še posebej Evropejci toliko bolj cenjeni.
  • 80% Slovencev, ki jih poznam tukaj, dela v IT-ju
  • Vse storitve in trgovine (razen trgovin s prehrano) se zaprejo najkasneje ob 17:30. Po službi takorekoč ne moreš ničesar urediti ali kupiti. Preostane ti le v odmoru za kosilo ali v soboto.
  • Malica in čas malice nista plačana, niti prevoz na delo. Nihče tako ne “nabija” s prevozi in podobnimi ukrepi, da bi imel boljšo oz. spodobno plačo.
  • Konkurenca pri iskanju sobe je neverjetna. Za posamezno sobo v stanovanju se za ogled prijavi tudi po 150 oseb. Ne vem, če sem že omenil, da si moram tudi sam poiskati novo prebivališče, saj nam v trenutnem poteče pogodba in je ne morem podaljšati. Back to square one torej.
  • V pisarnah se marsikdo sprehaja sezut.
  • Najdaljša beseda je “Taumatawhakatangihangakoauauotamateaturi-pukakapikimaungahoronukupokaiwhenuakitanatahu”. Ja, prav vidite, prebrali predvidevam, da niste. 
  • Prepis avta, podaljšanje registracije in številne ostale zahtevke lahko urediš na pošti. Ideja za optimizacijo naše obsežne javne uprave.
  • Semaforji se prižigajo na podlagi senzorjev v tleh. Na ta račun je praktično nemogoče ujeti zeleni val. Nenehno speljevanje in ustavljanje res ni najbolj ekonomično.
  • Večina se odseli in živi samostojno veliko prej kot v Sloveniji.
Kdo bi moral koga?