Pri predmetu Hidrotehnika smo obravnavali seminarsko nalogo na temo “Prihranimo pitno vodo”. Precej zanimiv naslov pa tudi razmišljanje v smeri sodobne družbe; sicer je bila osrednja zadeva dimenzioniranje zbiralnika deževnice, vendar smo vzporedno prišli do zanimivega zaključka.

V Sloveniji imamo za oskrbo s pitno vodo preko 1000 vodovodnih sistemov, ki skupaj oskrbujejo preko 90 % prebivalcev. Kot značilnost lahko navedemo tudi veliko število majhnih vodovodov, ki pa oskrbujejo v celoti majhen delež prebivalcev. Redko ali sploh nikoli pa se ne vprašamo, koliko pitne vode spustimo skozi straniščno školjko, koliko je porabijo pomivalni in pralni stroji ter koliko je steče v odtoke med umivanjem. Za vse te potrebe bi bila primerna deževnica, ki je, razen začetne investicije za zbiralnik, filtre in tlačno črpalko ter vzdrževanja, sicer brezplačna, uporabniki pa so hkrati oproščeni še plačevanja okoliških dajatev za obremenjevanje voda. Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je značilna povprečna porazdelitev porabe pitne vode v gospodinjstvu na osebo v enem dnevu naslednja: 

Skupaj tako ena oseba v gospodinjstvu na dan povprečno porabi 146 litrov vode.

Namestitev sistema za zbiranje in rabo deževnice je tako ekološka odločitev, saj lahko z rabo deževnice v nekaterih primerih nadomestimo tudi polovico potreb po vodi v gospodinjstvu. S sistemom za rabo deževnice lahko nadomestimo pitno vodo:

Za štiričlansko družino s 100 m2 vrta in 100 m2 za ostale zadeve pridemo do prihranka 72000 litrov vode na leto, kar je na prvi pogled presenetljivo visoka številka.

Za zbiralnik pa se poleg ekološke osveščenosti odloča predvsem na podlagi finančnega prihranka in tukaj se vse skupaj malo zaobrne. Cene m3 vode se sicer razlikujejo med občinami, v naši (šentjernejski) za postavki vodno povračilo (od dobave + izgubljene vode) ter cena pitne vode (vodarina + okoliške dajatve odpadne vode), ki se obračunata po kubaturi, pridemo do prihranka 80€ na leto. Če predpostavimo, da začetni stroški znašajo okoli 3500€ (zbiralnik deževnice, vgradnja, cevi, črpalke, jaški ipd.), se nam torej investicija povrne v 43-ih letih. Po 43-ih letih pa verjetno že pozabiš, v kaj si investiral in če si s tem sploh kaj prihranil 🙂

Podobna slika se kaže tudi na nivoju države. V Sloveniji se od količine vode, ki pride v vodovodni sistem pa do porabnikov, izgubi tudi do 30% pitne vode. Zaradi cenovne ugodnosti le-te se sistemov paradoksalno pravzaprav niti ne splača popravljati, saj bi gradbena dela predstavljala neprimerno večji strošek kot pa same izgube vode. Razpolagamo z ogromnim številom vodnih virov, ki so večinoma tudi zelo dobre kvalitete in na račun tega nam je s pitno vodo “dovoljeno” razsipavati; velik problem pa lahko nastane, če ne bomo pazili na to dobrino in jo bomo prekomerno onesnaževali.