Računalniška oz. video igra Hugo je precej zaznamovala moje otroštvo. Spominjam se posedanja pred televizijo 15 do 7 zvečer in gledanja oddaje, kamor so predvsem mlajši klicarili, da bi lahko preko telefona igrali Huga za takšne in drugačne dobitke. Nikakor mi ni bilo jasno, kako so lahko otroci tako pogosto prepozno pritiskali na tipko in posledično hitro izgubili vsa 3 življenja. Sedaj sem nekoliko starejši in je te stvari lažje doumeti. Najverjetneje so bili zaostanki oz. latence pri prenosu televizijskega kot tudi telefonskega signala. Če samo pogledamo letošnje evropsko prvenstvo v nogometu, ko se Obrez (napovedovalec na TV3) že približno sekundo prej dere GOOOL!, a na televiziji vidimo, da še vedno poteka akcija 🙂

Nazaj k temi… Slovenski Hugo je bil bolj kot ne beden, saj so imeli le nekaj različnih zvrsti: železnica, letalo, gozd, plezalec. Na drugi strani sem hrvaškega spremljal z jezikom do tal, množica popolnoma drugačnih in inovativnih zvrsti. Če ste ga morda kdaj gledali, vam bo naslednji sestavek toliko bolj jasen.

Pozdravio bi mamu i tata, seku, baku, deda, strinu, Ivano, Josipa, Dražena, Gorana, Nika, Vatroslava, Mirkota, Vjeka, Slavena, Jadranku, Zrinku, Jesenko, Borisa, Snježano, Blaženko, Ognjena, Daliborko, Dubravku, Marijanu, Damirja, Vedranko, Božidarja, 3.C osnovna škole Klinča Sela, razredničarku i sve koji me poznaju.

Verjetno je spisek imen še prekratek, saj so jih tisti, ki so uspeli priti v eter ter odigrati igro, pozdravljali več kot 3 minute.

Če ima morda kdo legendarnega Huga doma, bi se priporočal. Sam ga nikjer ne najdem, obstajajo sicer na internetu različne flash igre, vendar to ni to. Malo nostalgije in obujanje spominov: