Inženir elektronike prof. dr. Anton Mavretič je v ZDA naredil sijajno znanstveno-tehniško kariero. Med drugim je na sloviti univerzi Massachusetts Institute of Technology (MIT) razvijal in sprojektiral enega od raziskovalnih instrumentov za doslej najbolj oddaljen človekov izdelek v vesolju. Šlo je, in še vedno gre, za vesoljsko kapsulo Voyager, ki je 15. avgusta 2006 dosegla razdaljo 100 astronomskih enot. To pomeni, da je bila že stokrat dlje kot je Zemlja od Sonca.

Kakšna konkretno je bila vaša vloga pri projektu Voyager?
Bil sem glavni razvojni inženir za meritev solarnega vetra, v bistvu lahke plazme, oziroma za instrument, ki je potem to meril. Skupina je bila razmeroma velika, 10 do 12 inženirjev, precej je bilo tudi fizikov. To smo delali vsega skupaj mislim da pet let, pred tem pa še pet let nekaj satelitov, ko smo se pripravljali na to veliko delo. Sonda je tehtala približno 10 kilogramov, kar ni veliko, moč je bila samo 10 vatov in je takrat, v 70. letih, stala 10 milijonov dolarjev. Tako da je bilo vse na deset.
Sonda je bila popoln uspeh. Zdaj je že na oni strani meje sončnega sistema in zanimivo je, da še vedno komunicira.

Koliko časa potrebuje radijski signal za pot do Zemlje?
Več mesecev, čeprav potuje s hitrostjo svetlobe. Sončeva gravitacija je ne more več potegniti nazaj in zdaj gre proti Alfi Kentavra, naši najbližji zvezdi.Samo oddajnik bo delal še do leta 2018, ko ga bodo ugasnili.

Sončne celice zdaj ne morejo več delovati, kakšen vir energije pa ima?
Tako imenovani RTG, Radio Thermal Generator, je torej na jedrski pogon. Takrat so predvidevali, da naj bi vzdržal približno 30 let, zdaj pa vse kaže, da je ostalo več energije. Večino instrumentov, tudi našega, so seveda že izključili, da bi zmanjšali porabo. Kaj še deluje? Oddajnik, da lahko zarisujejo pot sonde, vendar tu in tam še vključijo tudi kamere, da se malo zasukajo in se občasno »razgledajo« naokrog. Glavni projektant je bil pokojni dr. Carl Sagan – ne vem, ali se ga še spomnite.

Znanstvenik in znanstvenofantastični pisatelj?
Ja, on. Zelo dobro sem ga poznal. Kar pa se tiče, same sonde, bo po mojem minilo še na tisoče let, preden bo prišla v bližino kakšnega planeta omenjene zvezde.

Do tja je štiri svetlobna leta, kajne?
Ja, približno. Mislim, da je to južno od ravnine ekliptike, torej na njeni »spodnji« strani.

Mogoče ga bo čez tisočletja ujela kakšna visoko razvita civilizacija in v njej prebrala vaše ime.
Tudi to se lahko zgodi (smeh).

In potem, ko je bil projekt končan?
Skupina se je razdelila: večina je ostala tam, kar pa je bilo tehniških strokovnjakov, smo šli na različne univerze. Jaz denimo na Harvard, kjer sem delal nekaj podobnega. Šlo je za projekt Coronagraph oziroma za merjenje izseva Sončeve korone.

Ob popolnem mrku se jo lepo vidi.
Ja, tiste ognjene izbruhe, protuberance. Od tam prihajajo na Zemljo ultravijolični žarki. Kot veste, dosežejo tudi Zemljo in so lahko zelo nevarni, če se z njimi preveč opečemo. Korona je izvor Sončevega vetra in Sončevih energijskih delcev. Eni priletijo nazaj v Sonce in se regenerirajo, drugi pa gredo v vesolje in nekateri priletijo tudi na Zemljo. Izmeriti je bilo treba gostoto in ugotoviti, kako naj bi to izgledalo tam na Soncu.

Kako je to potekalo?
Začeli smo z raketami. Raketa, opremljena z merilnim instrumentom, se dvigne do recimo 150 kilometrov in se vrne nazaj. Instrument je vedno usmerjen na rob Sonca in korone. Sonce zakrije, da ne sveti v elektroniko, potem pa od roba navzven skenira svetlobo.
To je trajalo skoraj štiri leta; potem sem postal profesor na bostonski univerzi. Instrument so zatem hoteli montirati v satelit, pa je bil pretežak. Svetlobni merilniki so vedno nekoliko težji in večji od drugih, pač zaradi teže optike itd.

Zlasti zaradi leč v objektivih.
Ja. Bil je pretežak celo za raketoplan, pa tudi denarja zmanjkuje. To je bilo še pred Hubblom, ki je bil strašansko drag. Tolikšne stroške si lahko privošči samo Amerika, drugi si jih ne morejo. Samo tam je toliko denarja, da je to izvedljivo. Res pa je, da denar za tako reč mora biti, drugače bi znanost propadla. Gre za dobrobit vsega sveta.

Od tega imamo vsi korist, podatki so na voljo vsem.
Tako je. In vemo, kam gre ta uboga Zemlja. Bojim se, da zanjo ne skrbimo dovolj. Kratko malo porabimo več energije, kot bi bilo treba. Naš planet se segreva, na milijone ton plinov ostaja v vesolju.

Ampak ZDA niso podpisale kjotskega protokola.
Niso. In to ni prav. Znanstveniki in civilna družba morajo pritiskati na politike, ki tega navadno ne berejo. Nimajo časa.

Pa industrijski dobički jih skrbijo.
In kako bodo to dopovedali Kitajcem, mi ni jasno. Ne vem. Upam, da bo nafte kmalu zmanjkalo, da bodo ljudje začeli razmišljati o alternativah. Energija iz alternativnih virov je resda zelo razpršena, toda če vse to združiš, dobiš zelo veliko.

Vrniva se še nazaj. Šli ste torej na bostonsko univerzo. Katere predmete ste predavali?
O elektroniki. Na tej univerzi sem delal 17 let. Takrat mi je podjetje Analogue Devices za dobo petih let podarilo približno pol milijona dolarjev. S tem denarjem sem si potem opremil laboratorije, štipendiral nadarjene študente itd. Za univerzo je bilo torej vse brezplačno. Zaupali so mi, ker sem imel z razvojem instrumentov za vesoljske raziskave še iz MIT veliko izkušenj.

Kaj so imeli oni od tega? Diplomante?
Tako je. Na elektrotehniki sem uvedel dva nova predmeta, zaradi katerih je šlo potem veliko mojih študentov delat v to podjetje. Za Analogue Devices je bilo to seveda dobro.

Skratka, dobra naložba.
Zelo, bilo pa je tudi sodelovanje. Tega recimo v Sloveniji ni, ali pa je takih kooperacij vsaj zelo malo; morda zato, ker je industrija tu preveč razdrobljena, ne vem. Tam so moji študentje potem dobili zelo dobre položaje. Delali so recimo neko čisto novo tiskano vezje, kaj vem, neki operacijski ojačevalnik. In vsakokrat, ko so predstavili kak nov izdelek, so me poklicali tja. Take izdelke se v prvi fazi zasnuje z računalnikom, naredi se simulacija itd. In potem moraš novi izdelek predstaviti skupini strokovnjakov iz podjetja. Vselej sem bil zraven, pogosto sem potoval med tem podjetjem in univerzo. K temu te prisilijo študenti, ker potem pridejo nazaj in se radi pohvalijo, češ, predstavili smo naš novi izdelek, pridi še ti, boš videl itd.
Včasih v njihovi skupini tudi kaj zaškriplje, saj vedno ne gre vse tako gladko. Spominjam se primera z enim od mojih študentov, ki je zagovarjal svoj operacijski ojačevalnik na silicijevi rezini. To gre tako. Podjetje ima 6 do 15 svetnikov, fellows jim pravijo. Ko zaposleni strokovnjaki enkrat dosežejo visok položaj v podjetju, dobijo enako plačo kot njihovi kolegi iz komerciale. Ker te kot tehniškega strokovnjaka tako zelo potrebujejo, te ne morejo poslati med menedžerje. Sicer pa ti ljudje tudi nočejo delati v komerciali in tam uradniško prekladati papirje.

Seveda, to ni zanimivo.
Ne, ni. In, če se vrnem k prej omenjenim fellows, gre to takole. V sobo jih pride kakih pet, to so glavni inženirji podjetja, in še nekaj mlajših inženirjev. Tem ljudem je treba predstaviti bodoči izdelek, pri čemer vedno pride do zagrete strokovne razprave. Novo tiskano vezje namreč podjetje ogromno stane.

Ves razvoj, drage inženirske ure itd.
In stari mački zato seveda ne dovolijo, da bi se delalo kar nekaj tja v tri dni. In to je precej hudo. Tudi mojemu študentu takrat ni uspelo. Svetniki so mu našteli nekaj več kot deset pomanjkljivosti, ki jih je bilo treba odpraviti. Kar je normalno, saj drugače ne more biti. Študent je navsezadnje premlad.

In ne more že kar prvikrat narediti vse brezhibno. Saj tega od njega najbrž niti ne pričakujejo.
Ne, sploh ne. Zadeva je tako zahtevna, da se zaradi tega nihče ne razburja. Nadarjenega mladeniča pa moraš seveda spodbuditi.
Potem je vse skupaj popravil, vrnila sva se in je šlo, na vse je pravilno odgovoril. Potem so naredili prototip, ki se je tudi dobro posrečil. Tistega fanta sem pred kratkim srečal na letališču in povedal mi je, da zdaj že vodi skupino 12 inženirjev. Drug moj študent je zdaj postal predsednik velike gospodarske družbe. Pred tem me je vprašal za nasvet, ali naj položaj sprejme ali ne.

Seveda, to je težka in pomembna odločitev.
Je, vendar se ni odločal samo zaradi denarja. Skrbelo ga je tudi, ali bo zmogel. Potem me je vzel s seboj v podjetje, kjer mi je predstavil takratnega predsednika in ves upravni odbor. Prosil me je, naj jih jaz malo sprašujem, kakšen je položaj podjetja itd., da se bo lažje odločil. Že prej jim je povedal, da bom prišel z njim, ker bi rad vedel, kakšno je moje mnenje. V tem primeru so morali pa oni paziti, kaj govorijo, ker so ga hoteli imeti. Na koncu se je vse dobro izšlo.
V vsej karieri sem imel okoli dva tisoč študentov. Če vzameva predmete, ki sem jih predaval, in upoštevava, da je študentov v enem letniku povprečno 40, se jih v toliko letih kar nabere.

Kaj ste še delali na bostonski univerzi?
Med drugi še nekatere projekte skupaj z Naso in univerzo MIT. Kot rečeno, je veliko fizikov ostalo na MIT, potem smo pa od Nase dobili projekt, nekoliko podoben Voyagerju. To je bila spet priložnost, da bi na satelitu Wind delal podoben instrument kot za Voyager, vendar me ni bilo na MIT, saj sem bil na bostonski univerzi. Potem smo se fiziki z MIT in jaz z naše univerze organizirali in šli v projekt z Naso. Tudi ta je trajal štiri leta. Delal sem s študenti in 1,3 milijona dolarjev smo porabili za razvoj, projektiranje in izdelavo elektronike.

Kakšen satelit je bil to?
Bila sta pravzaprav dva, Polar in Wind. Spet je šlo za merjenje protonov in elektronov v določeni razdalji od Zemlje. Namreč še vedno nimamo popolne slike o tem, kar prihaja s Sonca na Zemljo. Sicer je že zelo doba, vse nam pa še zdaj ni jasno. Prvi satelit ima polarno trajektorijo, drugi, solarni, pa kroži nekoliko višje, in to v ravnini ekvatorja. Dokončana sta bila leta 1993 in oba delujeta še danes.
Sodeloval sem v še enem Nasinem projektu, v katerem pa je šlo za posebno vrv. Stratosferski balon za raziskovanje ozonske plasti, to je na višini 15 kilometrov, je namreč opremljen z merilnim instrumentom, ki se obešen na vrvi pod njim spušča in dviga. Vrv se je rada strgala, kar se je za dragoceni instrument seveda slabo končalo. Leta 1983 sem s svojimi doktoranti prišel nazaj na Harvard. Vrvi sem naredil na novo, iz kevlarja, in se niso več trgale. Še danes so v rabi. Na Harvardu so nalogo preveč zapletli, zato sem jo moral poenostaviti. Včasih pa pridejo zelo prav tudi izkušnje.

Delali ste tudi v gospodarstvu.
Ja, v polprevodniški industriji, kjer proizvajajo ogromno vrst tiskanih vezij. Za take izdelke potrebujejo stroj, ki stane 4 do 8 milijonov dolarjev. Vse se dela s plazmo, in to globoko na nanoskali. Plazma je plin, ki je razpadel na atome, torej je neke vrste kaos, če pa hočete atom za atomom gladko in čisto naložiti na neko površino, morate plazmo zelo dobro kontrolirati. Delovna operacija te vrste se mora končati recimo v nekaj minutah, kar ni ravno lahko. In prenos elektronske energije v plazmo je zelo zapleten. To je glavni problem. V podjetju Radio Frequency Power Products sem se z njim ukvarjal pet ali šest let.