Kar dolgo se že nisem oglasil, predolgo, vem. Včeraj pa sem iz domačih koncev dobil tako lepo presenečenje, da si enostavno zasluži svojo objavo. Malenkosti, ki te razveselijo bolj kot katerakoli stvar. Kljub temu da ne gre za veliko zadevo, znaš ceniti, koliko truda je bilo vloženega, da presenečenje pravzaprav dobiš. In to na koncu šteje veliko več kot pa katerokoli vredno darilo. Zgodba se je začela s tem, ko sem prijateljem na Novi Zelandiji godrnjal, da sem kot pravi lokalpatriot doma pozabil eno najpomembnejših stvari, našo zastavo. Verjetno ne mine snidenja, srfanja itd., ko med Slovenci ne bi vsaj enkrat omenil Šentjerneja ali pa kako smo leta ’96 zmagali na Igrah brez meja. Ja, četudi še nisi slišal za Šentjernej, se vsakdo spominja Iger brez meja. Vsak je to gledal!

In kaj se torej skriva za samim presenečenjem? Prijateljica (najbolj poznana po intervjuju iz Vala 202), ki se je odpravila domov na obisk je vedela za moje navdušenje nad domačimi konci in mi po pravi misiji priskrbela šentjernejsko zastavo z županovim podpisom. Od klicarjenja na občino in razlaganja, da bi želela presenetiti goreče trobilo šentjernejskega okoliša na Novi Zelandiji pa vse do logističnih problemov, kako samo zastavo spraviti iz Šentjerneja v Novo mesto (Adrio Mobil) do njene mame Ivanke. Sprva naj bi se po zastavo ustavil tovornjak podjetja Podgorje, katerega proizvodnja gre večinoma za Adrio, venar pa ker le-ta ne bi mogel obračati na občinskem parkirišču, je vse skupaj organizirala Ivankina sodelavka Nataša. Sploh je ne poznam, pa je bila njena dobra volja izpeljati to zame. Vsem, ki so imeli kakorkoli prste vmes, od tajništva občine, župana pa do oseb, ki so pomagali, bili pripravljeni pomagati, hvala!

Do ušes razpotegnjeno presenečenje

In zakaj tako rad hvalim naše 18000 kilometrov oddaljene konce? Veš, kam ti pripada srce, veš da se svojih korenin nikoli ne sramuješ, si na njih vedno ponosen in jih nikoli ne pozabiš. Malenkosti, ki te spomnijo na to, pa če gre za pletrsko hruško, zastavo ali kaj tretjega pa ta občutek samo še bolj podoživijo. Malo za šalo malo za res, po drugi strani občudujem domače kraje. Da ne bo pomote, ne samo šentjernejske konce, celotna Slovenija je čudovita. Morda bi vsakdo moral izkusiti življenje nekje v tujini, da bi začel ceniti domač okoliš. Kje na svetu lahko praktično z vsakega domačega vrta vidiš bližnje hribe namesto visokega lesenega plota bližnjega soseda? Slovenska mesta, kraji in vasi so čudovite. Čutiš utrip in dušo vsakega kraja posebej, povsod opaziš lahkotne sprehajalce v osrednjem delu. Kmalu začneš pogrešati take stvari, ki jih imaš sicer doma za samoumevne in jih niti ne opaziš. Če ne bi imel majskih obiskov iz Slovenije, me center Aucklanda ne bi videl že od samega prihoda na Novo Zelandijo. Ker nima ničesar s čimer bi te pritegnil, da se ustaviš in malo posediš. Tega si doma, npr. v Ljubljani, ne predstavljam, da se ne bi ob lepem vremenu vsaj malo se sprehodil ob Ljubljanici.

p.s.: Če si kdo še ni ogledal posnetka, kako je Šentjernej zmagal na Igrah brez meja, ura in pol ogleda spodnjega posnetka mine kot blisk.